Elektronska knjiga

Za e-knjigo ste gotovo že slišali, marsikdo je katero že bral. Za tiste, ki je še niso, povzemimo najprej, kaj je. »Elektronska knjiga (e-knjiga) je digitalna ustreznica tiskani knjigi, ki jo beremo na računalniku, mobilnih telefonih ali posebnih bralnikih. Pojavila se je leta 1971, ko je Michael Hart zastavil z digitalizacijo literarne dediščine pod naslovom Gutenberg Project, v zadnjih letih pa je s pojavom vedno udobnejših bralnih naprav postala tiskani in vezani knjigi konkurenčna. Digitalizacija kulturne dediščine, vključno s knjigami, je preferenčna naloga civiliziranih držav. Na svetu je med 65 in 75 milijoni knjig, od česar jih je okrog 25 milijonov v javni lasti – kar pomeni, da so njihovi avtorji v grobu že več kot 70 let – in torej brez vprašanja na voljo digitalizaciji. Približno 10 milijonov knjig je že prosto dostopno na internetu: dobrih 8 milijonov jih ponuja Google v okviru projekta digitalizacije štirih ameriških univerzitetnih knjižnic, 1,3 milijona jih dobimo na portalu Internet Archive, 0,5 milijona v World Public Library in 0,1 milijona na straneh projekta Gutenberg. Veliki jeziki so poskrbeli za digitalizacijo večine svoje starejše literarne klasike, manjšim, med drugim Slovencem, pa gre posel bolj počasi od rok in se morajo hvaliti tudi s tistim, kar od njihove književnosti mimogrede premeljejo in prepoznajo Googlovi čitalci. Američanom se moramo tako zahvaliti za Valentina Vodnika, Stanka Vraza, Franca Miklošiča, za Kopitarjev Glagolit, Antona Murka, Antona Martina Slomška in še koga.«

Tako začenja svoj članek z naslovom Za elektronsko knjigo dr. Miran Hladnik, gotovo eden najboljših poznavalcev teh reči na Slovenskem. Objavljen je na lit.ijs.si/zaeknjigo.html - preberete in natisnete si ga torej lahko na svojem domačem računalniku. Hladnik nam odgovori tudi na vprašanje, kako je s slovensko e-knjigo? »Slovenska elektronska knjiga se je začela z mojo Zbirko slovenskih leposlovnih besedil leta 1995 na strežniku Inštituta Jožef Stefan. Obsega blizu 60 daljših besedil starejše klasike v formatu html, ki smo jih pretipkali ali preskenirali zavzeti posamezniki; 80 manj znanih avtorjev, ki so se odločili postaviti svojo literaturo na splet, pa se tu nahaja v posebnem poglavju. Sledila je zbirka Beseda, ki jo je urejal tržaški arhitekt Franko Luin, zaposlen kot tipograf na Švedskem. Postavil je 300 knjig v zaklenjenem pdf-formatu, ki ne omogoča tiskanja ali kopiranja. Posamezni klasiki imajo lastne spletne portale, zgledno sta predstavljena s celotnim opusom npr. France Prešeren in Josip Murn. Spletišče Primoža Jakopina Nova beseda pri ZRC SAZU vsebuje slovensko leposlovje v obsegu 12 milijonov besed. Besedila iz Luinove in Hladnikove zbirke tudi prikaže, sicer pa je namenjeno iskanju konteksta okrog iskane besede. Iščemo lahko npr. po celotnem Cankarju in Kosmaču. Največjo količino starejšega tiska v zadnjih letih postavlja na splet Digitalna knjižnica Slovenije. Za slovensko leposlovje so pomembne revije Kmetijske in rokodelske novice, Ljubljanski zvon, Dom in svet, Sodobnost, Ženski svet, Novi svet, Zora, otroške revije itd. Težavi, ki ju bo treba pri zbirki odpraviti, sta mestoma veliko število napak pri strojnem branju in nepopolna bibliografija digitaliziranih del, to je pomanjkljivi metapodatki. Zelo živo se elektronska knjiga dogaja na slovenskem Wikiviru. S podporo Ministrstva za kulturo smo leta 2008 tu v okviru projekta Slovenska leposlovna klasika digitalizirali za več kot 4 milijone besed slovenske književnosti, v okviru drugih šolskih projektov pa še Prešernovo nezbrano in nemško delo in kopico mladinskih leposlovnih knjig. Nekateri študenti svoje digitalizacije ali popravljanje strojno prebranih del uveljavljajo za višjo oceno pri izpitih, nekatere pa je plemenito poslanstvo zasvojilo do te mere, da ga opravljajo kar tako, iz golega veselja. Tu na popravljanje čaka tudi starejša slovenika iz Googlovih digitalizacij. Skeniranje in prepoznavanje več deset leposlovnih knjig, prevedenih iz nemščine, je organiziral Erich Prunč z graške univerze. Projekt Rastko Slovenija ponuja prevode slovenske književnosti v srbščino, svojo knjižnico, v kateri so tudi nekatera prevedena in sodobna dela, imajo slepi. Iz vseh teh virov zajemajo še literarna spletišča vatikanski Intratext, Logos Library in zbirka slovenskih besedil za mobilne telefone. Korpus Elektronskih znanstvenokritičnih izdaj slovenskega slovstva starejših avtorjev (Brižinski spomeniki, Škofjeloški pasijon, Anton Podbevšek, Izidor Cankar, Alojz Gradnik, pridige Antona Martina Slomška in korespondenca Žiga Zoisa) ureja Inštitut za slovensko literaturo in literarne vede ZRC SAZU.« To je nekaj zelo informativnih odlomkov iz članka, ki ga je prof. Hladnik objavil 17. maja 2009. Od takrat se je seveda zgodilo še marsikaj, o tem pa kdaj drugič.