Sprava živih in mrtvih

Ta konec tedna sta pred nami dva praznika, dan reformacije in dan spomina na mrtve. Letos je bolje kot lani, saj je 1. november ponedeljek, lani je bil nedelja in ni bilo na ta račun nobenega prostega dneva. No, ne gre za to. Gre mi za odgovor na vprašanje, ali nas ta praznika kot skupnost že bolj povezujeta, kot ločujeta. Tisti, ki smo živeli še v prejšnjem režimu, dobro vemo, da v tistih časih nekateri od mrtvih niti uradno mrtvi niso smeli biti. Nekam so izginili, nad njimi je bila zapoved molka, ni bilo mrliških listov, ne spomenikov na pokopališčih. Na ta način je komunistična elita »kaznovala« katoliško. Po drugi strani pa ni bila slednja kot večinska prav nič navdušena, ko je državni zbor Republike Slovenije uzakonil dan reformacije kot praznik. Ob poti, po kateri se vozim, je hiša, katere vestni gospodar izobeša državno zastavo ob večini praznikov, razen za dan reformacije in dan upora proti okupatorju. Kot bi hotel pokazati, da teh dveh praznikov ne priznava, da nista tudi njegova. Ali ni ravno to, da priznavamo drug drugega kljub razlikam v politični in verski pripadnosti, očitno znamenje, da smo v civilizacijskem in kulturnem razvoju dosegli višjo stopnjo, kot so jo zmogli naši predniki, ki so se kar naprej delile na »naše« in »vaše«, in te delitve vzdrževali tudi z orožjem, če je bilo treba.

Z drugimi besedami: gre za vprašanje, koliko smo med seboj »spravljeni«. Ne vem, ali so se mrtvi spravili med seboj, nihče še ni prišel nazaj, da bi povedal, kako se imajo tam, kjerkoli že so. Gre za to, kako je v tem oziru z nami, ki živimo tu in zdaj. Nedavno sem naredil dolg intervju s Spomenko Hribar, »avtorico« pobude o narodni spravi med Slovenci. Pa mi je še enkrat razložila, kaj ji sprava pomeni. »Moja ideja sprave je prišla spontano in bila preprosta: temelji na spoznanju, da smo najprej in predvsem vsi »samo« ljudje, mi, današnji, in tisti, ki so tako ali drugače, po naravni ali nasilni poti odšli od nas. In vsi smo del svojega naroda; nihče ne izpade iz njega, tudi zločinci ne, kakor tudi iz zgodovine nihče ne izpade, kot da ga nikoli ni bilo. Vse je v naši zgodovini, se pravi tudi v sedanjosti, saj preteklosti ni mogoče ločiti od današnjega časa. In vsem mrtvim pripada pietetni spomin, ne pa izključevanje, 'rangiranje' na 'naše' in 'njihove' ali celo zanikanje, zamolčevanje kogar koli. Absurdna je ta delitev, saj smo vsi člani ene narodne skupnosti. Vsi spadamo v kontinuiteto te skupnosti, smo njen živi ali minuli del. Zakaj tega ne vzamemo nase? Zakaj se preganjamo, izključujemo med seboj? Saj nihče ni absolutno kriv za svoja dejanja; nihče se ne rodi po svoji volji, ne izbira si spola, časa in narodnosti svojega rojstva - torej tudi absolutno kriv ne more biti za svoja dejanja, zato je potrebna določena prizanesljivost do vsakogar. Če ne bi bilo vojne, mnogi ljudje ne bi končali kot zločinci, si ne bi umazali rok s krvjo …«

Vprašal sem jo tudi, ali je pobuda za postavitev skupnega spomenika vsem žrtvam še aktualna? »Je … Novi spomenik naj bi stal na začetku južnega parka, v neposredni bližini Kongresnega trga. Na njem naj bi bil Župančičev verz: 'Domovina je ena, / nam vsem dodeljena / in eno življenje / in ena smrt.' Ob straneh pa naj bi pisalo: 'Vsem našim mrtvim - Republika Slovenija', potem pa letnice: 1914-1918, 1941-1945, 1945-1953, 1991. Rada bi doživela, da se to simbolno spominsko obeležje postavi in simbolno zaključi naš stoletni državljanski spor, delitev duhov; tak spomenik bo šele simbolno zaokrožil slovenski narod.« No, upajmo, da bomo pred enim od prihodnjih »vseh svetih« dočakali tudi ta(kšen) spomenik.