Tako je od jabolka naprej

V sredo so v dvorani Siti Teatra v Ljubljani premierno uprizorili muzikal Ljubim te - spremeni se!. Slovenija ima brez dvoma novo uspešnico.

Če kljub velikemu uspehu še vedno kdo misli, da je bil več kot stokrat uprizorjeni muzikal Moje pesmi, moje sanje, ki je pred leti nastal v koprodukciji podjetja Prospot Jureta Franka in Prešernovega gledališča Kranj, zgolj muha enodnevnica, se ob najnovejšem glasbeno igralskem izdelku v Frankovi produkciji lahko mirne volje ugrizne v jezik. Muzikal I Love You, Your're Perfect, Now Change avtorja Joeja DiPietra, ki je že dolgo ena od največjih uspešnic Broadwayja, je končno dobil tudi slovensko izvedbo z naslovom Ljubim te – spremeni se!.

Zgodba muzikala je nekakšen kolaž vseh velikih in malih, zelo ali skoraj nepomembnih stvari, ki že od rajskega drevesa naprej, ko je kača ponudila tisto jabolko … komu že, njemu ali njej, spremljajo odnos moški-ženska. Je zgodba o fantih in puncah, moških in ženskah v različnih starostnih obdobjih. Gre za vsem nam dobro znane dogodke in situacije, ki smo jih v življenju tolikokrat preigrali sami, če že ne mi, pa kdo v naši bližini, in nam je včasih ob njih šlo na jok, še večkrat pa smo se iskreno nasmejali. Tako je tudi v tokratni predstavi. V približno uri in pol se na odru v igralsko-pevskem kolažu, podkrepljenem z duhovitimi koreografskimi vložki, štirje akterji izmenjajo v petnajstih, dvajsetih situacijah, v katerih spoznavamo ves čar medosebnih odnosov, ki jih spremljajo tako radosti kot tegobe, te pa izhajajo iz razlik med spoloma, iz različnih navad in razvad, v odnose se prikradejo povsem človeške stvari, kot so karierizem, osamljenost, hrepenenje, zadrege starševstva, zvestoba, skoki čez plot, seveda pa je sol in poper vsega običajno seks. Univerzalna tematika je predstavljena na duhovit, in ne zgolj banalno komičen način (bravo za avtorja prevoda Milana Deklevo), in nastopajoči preprosto briljirajo tako v posameznih skečih kot v pevskih nastopih, pa naj bodo to soli ali ubrani kvartet.

Igralci in pevci so tokrat odlično opravili svoje delo. Edini šolan igralec Danijel Malalan, ki je ob sebi imel tri ljubiteljske igralce, se je še enkrat izkazal kot zelo dober pevec, trije preverjeno odlični vokalisti Simona Vodopivec Franko, Romana Krajnčan in Marjan Bunič pa so nasprotno pokazali tudi izjemen igralski talent. Seveda gre zasluge pripisati tudi režiserju predstave Gašperju Tiču, ki je njihov potencial znal izkoristiti v odlično celoto, ki so jo dopolnili tudi s koreografijami Fiona Johnson Kocjančič, s sceno Greta Godnič in kostumi David Matej Goljat. Seveda muzikal ne bi bil to, kar je, brez dobre glasbe. Namenoma sem glasbeni del prihranil za konec. Avtor glasbe je sicer Jimmy Roberts, v slovensko verzijo in glasbeni podpori na odru primerno pa jo je odlično priredil Lojze Krajnčan. Ob siceršnji glasbeni spremljavi skozi celo predstavo sta s posameznimi glasbenimi vložki, lahko bi rekli komentarji z ozadja, na dogajanje na odru navduševala pianist Rok Lopatič in saksofonist Blaž Trček. Juretu Franku je, v športnem žargonu bi rekli »na vseh igralnih pozicijah«, uspelo izbrati vrhunsko zasedbo, katere rezultat je muzikal, ki se bo, o tem ne dvomim, še dolgo, dolgo igral, prepeval, plesal in … gledal.