Nova koroška paradigma?

Kaj takega pa še ne! Velika dvorana grbov v deželnem dvorcu v Celovcu, v petek, 8. oktobra: na proslavi ob 90. obletnici plebiscita je zbrana vsa koroška in avstrijska elita. In kaj se ji zgodi? Poslušati mora kar 46 minut dolg govor, v katerem jo prvi Slovenec na Koroškem pošteno spove ...

Ta (pre)drzni govornik je bil dr. Valentin Inzko, novi predsednik Narodnega sveta koroških Slovencev (NSKS). Namenili so mu sedem, govoril je 46 minut. A ni dolgovezil, povedal je veliko tehtnega o preteklosti in sedanjosti, največ navdušenja pa požel ob svojih smelih napovedih skupne prihodnosti vseh Korošcev. Govor, ki mu je dal naslov Skupna Koroška (Das Gemeinsame Kärnten), si lahko preberete na spletni strani NSKS, žal v trenutku, ko to pišem, le v nemščini. Svojim nemškim rojakom je povedal, da zgodovina ni bila travmatična le do njih – v letih ob koncu obeh svetovnih vojn, ko jim je grozila jugoslovanska okupacija – do katere so občutili svoj znameniti prastrah (Urangst). Svoje strahove, s katerimi morajo živeti, imajo tudi Slovenci, zlasti tri. Prvi je posledica dejstva, da ni bila nikoli v celoti uresničena obljuba, dana že v mirovni pogodbi v St. Germainu 1919/20 in obnovljena v avstrijski državni pogodbi 1955, ki sta Slovencem zagotavljali svobodno rabo njihovega jezika v šolah in uradih. Drugi strah je tisti, ki se je naselil vanje, ko so v času nacizma izseljevali slovenske družine v delovna, koncentracijska in uničevalna taborišča, rabo slovenščine pa prepovedali, ne le v posvetni javnosti, tudi v cerkvi. Tretji je povezan z nenehnim upadanjem števila tistih, ki se v javnih štetjih še izrekajo za Slovence; pred 150 leti jih je bilo okrog 150 tisoč, danes samo še kakih 15 tisoč; nekoč je to pomenilo 30 odstotkov vseh Korošcev, zdaj samo še tri.

Iz preteklosti je nato govornik obrnil svoj pogled na osrednje in nosilne točke koroške sedanjosti, na katere se lahko opre nova koroška paradigma. »In tako kot za posameznika je tudi za vsako skupnost, tudi za Koroško, pomembno, da se vpraša, kaj je glavna sposobnost Koroške, kje so prednosti Koroške, kaj Koroško dela posebno, na katerih področjih je Koroška najboljša? Za pozicioniranje Koroške je to odločilnega pomena. Koroška se mora osredotočiti na svoje prednosti ter z elanom in obsedenostjo delati na tem.« Takih prednosti je pet. Prva je ugotovitev, da je Koroška kulturna velesila. Druga je ta, da je dežela močna tudi v dejavnostih, ki ne sodijo v visoko, pač pa v kulturo ugodja: številne prireditve (Eventkultur), telesna kultura, šport, fitness, wellness … Tretja prednost Koroške je povezana z njeno zemljepisno lego, z lepoto pokrajine in bližino Slovenije. Četrta je v visoki tehnologiji, gospodarstvu in človeškem kapitalu. In peta v drugih pobudah. Vseh pet točk je natančneje razložil, zlasti prvo. Koroška je literarna velesila, kot tako jo je utemeljil že Celovčan Robert Musil. Koroški pisatelji Peter Handke, Ingeborg Bachmann in Peter Turrini sodijo med najboljše avtorje v nemškem jezikovnem prostoru. Med literati so tudi v nemškem prostoru priznana slovenska imena: Fabjan Hafner, Janko Ferk, Florijan Lipuš in »dvojno nadarjeni« Gustav Januš, ki tudi slika. Ob literarni je Koroška izrazito glasbena dežela. »Tu na Koroškem melodije letajo po zraku!« naj bi rekel Brahms, ki je v Porečah-Pörtschach ob Vrbskem jezeru zložil svojo najboljši simfonijo (drugo) in sloviti violinski koncert. V istem kraju je svoje simfonije od četrte do osme zložil Gustav Mahler. Posebej močna je Koroška v svoji ljudski pesmi, ki se razlikuje od tovrstnih pesmi drugih avstrijskih dežel. Zakaj? Zato, ker je slovanskega izvora. Polna je melanholije, otožnosti in hrepenenja. Korošec je človek hrepenenja in domotožja, ne le Slovenec, tudi Nemec. Nemci so prevzeli slovenske melodije, le pojejo jih nemško.

Sedemnajstletna Valentina Inzko, govornikova hči, ugotavlja: »Koroška je čudovito lepa dežela. Ničesar nam ne manjka. Tu so jezera, gore, gozdovi, doline in prijazno vreme. Kako zelo ljubim to krasno pokrajino. Toda neka dežela ne more živeti samo od svoje zemljepisne lepote. K njej sodijo tudi strpnost, spoštovanje in zrelost. A dokler tega ne uvidijo vsi deželani, bo Koroška še naprej le dežela lepih krajev in nič več.« Inzko je v nadaljevanju napovedal, da se ta »več« zgodi v naslednjih desetih letih do stoletnice plebiscita. Kakšna bo torej po njegovem Koroška 2020? »Drugi deželni jezik bo običajen in samoumeven. Ne bo več nobenih bojazni in krajevni napisi bodo zanimali samo še turiste in morebiti zgodovinarje. Nad njimi ne bo tančice hladu … Koroška ne bo več znana po svoji obrambni drži, pač pa po svoji uspešni, strpni, odprti, večjezični in strateško naprej usmerjeni družbi … Kvaliteta bo naša identiteta. Noben talent ne bo ostal neodkrit, podpirali bomo vse potenciale in zaklade … Slovenija bo že štela med stare članice EU, Karavanke bodo postale še nižje, meje ne bodo izginile, a Slovenija in Koroška bosta skupaj s Furlanijo najtesneje sodelovali … Družine koroških Slovencev bodo še manjše, a bolj spoštovane … Prijave k slovenskemu pouku, ki so v času mojega otroštva znašale 14 odstotkov, bodo šle v smeri 80 odstotkov, dvojezični vrtci bodo po vsej avstrijski Koroški ...« Srčno upam, da bo res tako!