Še polkna, da ne bo soseda kap

On z velikim rdečim nosom in nekoliko utrujenim pogledom, ona v rdeči obleki s povešenimi joški in košato frizuro, dvignjeno navzgor, to sta "gospodinjska Slovenca" iz karikatur Aljane Primožič. Gorenjka, stalna karikaturistka Slovenskih novic, ki je pred nedavnim izdala svojo drugo zbirko karikatur z naslovom Brez dlake na čopiču, se že tretje leto privaja na Haloze. Kot smo oni dan preverili, več kot uspešno.

Iz Britofa pri Kranju ste se pred dobrimi tremi leti preselili v povsem drugi konec Slovenije, v Haloze, od koder izhaja vaš dolgoletni partner, znani aforist Milan Fridauer Fredi.

»Skrajni čas, nabralo se mi jih je že čez petdeset …«

… ko si človek že zasluži kaj idiličnega, mar ne. Ko ste prvič prišli sem gor, v ta mali zaselek Gruškovec tik ob hrvaški meji, ste pomislili: a) zdaj sem pa prišla na konec sveta; b) tako torej zgleda raj na zemlji?

»Aljana, zdaj si pa prišla v raj, sem si rekla.«

Raj, zakaj bi bile prav Haloze raj?

»Sto razlogov imam za to. Ampak, če omenim »le« prelepo okolje, ko imam vseskozi občutek, da vse cveti, kjer so me očarali vsi ti griči, s katerih se ob lepem vremenu vidi tja do Maribora na eno ali Hrvaške na drugo stran, kjer spomladi lahko uživam v čudovitih sprehodih in še lepših sončnih zahodih. Tu smo bližje nebu in ob nevihtah vse zavija in tuli okrog hiše, da me je včasih kar groza. Ja, naravo v vseh njenih oblikah lahko občutiš povsem od blizu. Na oknih nimam zaves, da lahko vidim ven. No, saj bova z Milanom z zunanje strani še obesila polkna, da ne bo sosedovega Frančka kap, če kdaj ravno naga naokrog po hiši skačem …«

Prvi sosed in naprej vsi drugi sovaščani, sami Štajerci. Kako se Gorenjka počuti, ko kamorkoli stopi, na pošto, banko, v market, k mesarju, povsod sliši le štajersko govorico in noben'ga »koko s' kej« …

»Ah, ne pogrešam prav preveč naše gorenjščine, je pa fino, kadar kakšen iz kranjskega konca pride naokrog, kot ti sedaj. Sicer pa je, čeprav so Haloze del Štajerske, govorica tu precej drugačna od tiste na Ptuju recimo. Haloščina je specifičen jezik, ki se ga še učim, pravzaprav me jezika učijo drugi. Mislim, da je narečje bližje Zagorcem.«

Mislite na prebivalce hrvaškega Zagorja?

»Ja. Cerkvica svetega Florijana tamle čez, kakšnih 500 metrov zračne linije od tu, je že na Hrvaškem. Saj se spomniš govorice iz nadaljevanke Gruntovčani … O tem govorim. Bom potem nagovorila Milana, naj govori po haloško.«

Predvidevam, da ne bom nič razumel …

»Če bo govoril hitro, res ne boš nič razumel. Tudi sama ne vem, ali bom kdaj gladko govorila njihov jezik. Sicer pa so tudi ljudje drugačni kot Štajerci, ki jih mi poznamo. Haložani imajo nekakšen manjvrednostni kompleks. Tu v teh bregeh so vedno morali trdo delati, da so do česa prišli. Nikoli jim ni bilo nič podarjenega. Milanova pokojna mama je bila tipičen primer Haložanke. Ko je šla v bolnišnico, tri dni sploh ni jedla, ker ji je bilo nerodno.«

Kako na vas kot priseljenko gledajo domačini?

»Z ljudmi tukaj imam zelo pristen odnos. Jaz sem že po naravi pozitiven in zelo odprt človek in kot tako me jemljejo tudi tukajšnji domačini. Mogoče so nekateri izmed njih nekoliko bolj zaprti, a jih ponavadi znam na pravi način pripraviti do besede.«

Je spoznanje, da boste za Haložane vedno tista Aljana, ki je od nekod prišla, za vas obremenjujoče?

»Nimam se za Haložanko, ne razumem in obvladam še dobro njihove govorice, a se s tem ne obremenjujem. Prišla sem v Gruškovec in vsak dan si rečem, da sem srečna, ker živim tukaj. Haložani me sprejemajo kot Aljano, ne kot tujko. Sicer pa jim sploh ne dam priložnosti, da bi razmišljal o tem, da nisem od tu, kajti sprva so mislili, da bom bolj »visoka«, pa so se zmotili. Sem povsem navadna Aljana.«

Pa vedo, s čim se ukvarjate?

»Vedo, a me ne sprašujejo kaj dosti o tem. Mojega risanja karikatur ne jemljejo kot neko ne vem kakšno delo. Tu delati pomeni obdelovati bregove in vinograde tu naokrog. Po moje si ne predstavljajo ravno dobro, kaj vse stoji za karikaturo, ki jo lahko vsak dan vidijo na zadnji strani Slovenskih novic. Da je zato potrebna neka širina, predvsem pa moram vsak dan spremljati medije, da sem lahko aktualna.

Sicer pa tudi sodelujem s kulturnim društvom v Cirkulanah, narišem kakšen plakat za predstavo, s portreti domačih kulturnikov sem opremila njihov zbornik, vsako leto rišem za interni časopis tukajšnjih radioamaterjev, poiskali so me glasbeniki iz ansambla Mladi veseljaki …«

Evo posla…

»Ah ne, kje pa. To delam tako za veselje. Recimo, da je to moj prispevek k tukajšnji ljubiteljski kulturi. Če bom imela čas, bom enkrat cel blok karikatur naredila samo na temo Haloz.«

Sem mislil, da bo po nedeljskih volitvah prva karikatura v Slovenskih novicah na temo rezultatov volitev? Janković »veliki«?

»Pa ni bil Jankovič. Nisem hotela karikature locirati le na eno okolje, pa tudi z županskimi kandidati sem se več ukvarjala v predvolilnem času. Z nedelje na ponedeljek sem naredila penziče …«

Penziče?

»Penzioniste. To je bila karikatura na temo upokojencev in pokojnin, danes je Pahor, ki zahteva znižanje plač politikov, pa jih dobi po glavi, jutrišnja karikatura pa bo povezana z odpovedano stavko delavcev v elektro distribuciji …«

Aktualnost je pri vašem delu kakopak zelo pomembna?

»Učinek karikature je najmočnejši, če je ta aktualna. Ljudje so vedno skoncentrirani predvsem za najpomembnejši dogodek tisti dan. Če s karikaturo na aktualno temo zamudim le en dan, ta zagotovo izgubi na ostrini. Nasprotno pa sem pred dilemo, ali je več enakovrednih dogodkov z različnih področij na isti dan in pri tem ne moreš vedeti, kateri izmed njih bo imel največji odmev.«

Vam temo kdaj »suflirajo« iz uredništva časopisa?

»Nikoli. Povsem mi zaupajo. Bilo bi čudno, če mi ne bi. Za seboj imam vendarle bralce in ti me lahko edini ocenjujejo. Oni so tisti, ki rečejo, ali je dobro ali zanič. In dokler so bralci navdušeni, šefi nimajo kaj govor't.«

Na kakšen način preverjate to priljubljenost med bralci?

»Tako, da me preprosto ne pustijo na dopust. Kot sem rekla, karikatur ne morem narisati vnaprej. Šef mi je pred leti predlagal, naj jih pošiljam z morja, pa sem mu rekla, da na morju seksam in potem takem lahko rišem kvečjemu za kakšen Playboy. Za teden dni naprej pa je tudi nemogoče predvideti aktualne dogodke. In tako, ko sem na dopustu, karikature žal ni. Ljudje prvi dan še počakajo, drugi dan pa že začnejo klicati tajnico, kje je Aljana in če so jo v rit sunili. Da bodo časopis odpovedali, če ne bo moje karikature v njem.«

Mar to pomeni »adijo dopust«?

»Skoraj bi lahko tako rekla. Imam štiriintrideset dni rednega dopusta in mislim, da še pet dni rekreacijskega. Letos poleti ga nisem izkoristila nič, razen štiri dni pred izidom knjige in še zadnjič štiri dni. Enostaven izračun torej pokaže, da mi bo tudi letos kar nekaj dopusta propadlo. Tako pač je, zaradi bralcev si skoraj ne morem privoščiti, da ne bi bilo karikature. Ljudje imajo občutek, kot da bi jim nekdo vzel cukerček … Pred izidom knjige je potekal natečaj, naj ljudje napišejo kaj o mojih karikaturah in o meni. V štirinajstih dnevih je prišlo več kot sto pisem in ko sem jih brala, nisem vedela, kaj naj si mislim. »Aljana, vi ste moj voditelj, pojdite v parlament …, « in podobno.«

Ne boste rekli, da to ne godi?

»Seveda mi taka pisma dajejo dober občutek, predvsem pa potrdilo, da dobro delam.«

Vaša prva zbirka Heksenšusi, ki je izšla leta 2002, je bila prava uspešnica. Do druge Brez dlake na čopiču smo čakali še leto več kot dolgih sedem let …

»Pa še to je na neki način milost aktualnega predsednika uprave Dela. Saj sem se s podobno prošnjo obračala tudi že na prejšnje šefe, češ ljudje sprašujejo, kdaj bo naslednja zbirk karikatur … No, sedanji predsednik uprave ima očitno več smisla za moje delo. Izbrati karikature potem niti ni bil tak problem, saj se jih je v teh letih nabralo kar precej. V knjigi jih je objavljenih preko dvesto osemdeset.«

Spomnim se, ko sva se pogovarjala pred osmimi leti, ste rekli, da vam bo Milan uredil vaš karikaturistični opus. Mu je že uspelo?

»Vsega še nimam na enem mestu, saj je tega preveč. Pa v hiši še manjkajo police za take stvari. Od objav v Slovenskih novicah in drugih edicijah časopisne hiše Delo, v Kranjčanki in še nekaterih revijah, do številnih knjig, ki sem jih ilustrirala, rišem za različne publikacije, ki jih izdaja urad informacijske pooblaščenke, tu je ogromno karikatur, ki jih po naročilu narišem za življenjske jubileje bolj ali manj znanih ljudi. Zadnje čase sva z Milanom imela kup drugih stvari v delu z gradnjo hiše vred, tako da zadeva trenutno nekoliko stoji. Imam pa originale karikatur v kovinskih zabojih, kjer so varne pred vodo in ognjem. Seveda pa počasi tiste, ki še niso arhivirane, daje na računalnik.«

Naročil vam najbrž ne manjka …

»Kar veliko jih je, največ iz Ljubljane. Ljudje vprašajo na časopis, tam jim dajo številko in evo … Ampak razmišljam, da bi to malo omejila, saj sem preobremenjena. S tem je namreč kar precej dela, ne dobiš fotografij, na katerih so ljudje sproščeni, kakšnemu se oči svetijo kot mačku …«

Kaj »mora« imeti obraz, da ga je mogoče fino karikirati?

»Najhujše je risat idealne obraze. Nedavno sem risala neko dohtarco, zelo lepo žensko pri petdesetih letih. Moram reči, da sem se kar namučila, a mi je na koncu kar dobro uspela. Sicer pa je mogoče narisati prav vsak obraz. Najprej me zanima konfiguracija obraza, ali je širok nos ali je bolj kljun, mogoče privzdignjen nosek … Večina ljudi nas ima kakšen del obraza bolj izstopajoč."

Z mano ne bi bilo težav, mar ne?

»Res ne. Velik nos, močne obrvi, usta, smejalne gube … to bi hitro naredila.«

Kakšne like sicer najraje rišete?

»Največ sicer rišem politike, kjer so znani obrazi, ampak najraje pa imam ljudske like in tematiko, ki se tiče vseh nas, ne glede na leta, spol, status …«

Vaš Slovenec ima vedno malo rdeč nos?

»On ja, ona pa je blond s košato frizuro. Moja lika sta gospodinjca, nekakšna predstavnika tipične slovenske družine. Navzven smo seveda vsi drugačni, naša fiziognomija je seveda različna, ampak navznoter pa sta to še vedno tista slovenska ženica in možiček …«

In ona nosi hlače …

»Seveda. No, moje ženske imajo ponavadi rdečo obleko …, ha, ha, pa »fertah« čez, ker so ponavadi ravno iz kuhinje, ha, ha. No ženske smo vseeno glavne.«

Se vam kdaj zgodi, da nimate volje za risanje, rok za oddajo karikature pa je vse bliže in bliže? Oziroma, bom raje vprašal, kaj naredite takrat, ko ne gre in ne gre …

»Če vstanem z levo nogo in imam občutek, da tudi rišem z levo roko, potem pokličem mojega Milana. On je vedno tisti zadnji joker, ki ga imam v rokavu. Vsakemu se namreč lahko zgodi, da mu kdaj ne gre, posebno ženske znamo biti muhaste, včasih že slabo vreme naredi svoje. Fredi mi zelo pomaga, da mi iztočnico, včasih je njegova celotna ideja … Zgodi se tudi, da nisem zadovoljna z narejenim, ker kdaj mogoče naredim nekoliko na silo …«

»Potem se pa ponoči biča za kazen,« doda Fredi, ki ravno pride mimo …

»Včasih sredi dela pade nova ideja, a me že čas priganja, pa oddam tisto, kar sem začela risati. Takrat naslednji dan Novic niti od blizu ne smem videti … In nasprotno, če vem, da mi je uspelo, komaj čakam naslednji dan, da karikaturo, tako kot vsi bralci, vidim v časopisu.«

Kakšne so osebnostne lastnosti dobrega karikaturista, kaj je tisto, kar ima Aljana v sebi poleg likovnega talenta?

»Pisatelj Mark Twain je nekoč podal odlično definicijo za karikaturista, češ biti karikaturist je najlažja stvar na svetu. Poznati moraš notranjo politiko, zunanjo politiko, gospodarstvo, biti moraš načitan, znati moraš risati in imeti moraš smisel za humor. Tudi Milan ima vse to v sebi, najbrž še bolj kot jaz, le risanje mu ne gre, tu je popoln aberveznik.«

Pravzaprav sta oba »iz istega filma«, kot se ponavadi reče …

»Imava zelo podobno razmišljanje. Vsaj tri- do štirikrat na dam se ujameva na isti valovni dolžini, ne glede, za kakšno zadevo gre. Vprašanje je samo, kdo bo prej rekel. Imava enak smisel za humor, enake poglede na svet, edina razlika je, da je on bolj realist, jaz pa zaletava. Jaz sem strelec, on pa bik, mene vedno odnese, on pa ponavadi razmisli, preden reče ali nekaj naredi. Tako me zna včasih malo nazaj držati. Mogoče se tu tudi zglihajo tista leta, kar je on mlajši od mene.«

Ste kdaj razmišljali, da bi slikali? Tu v Halozah se vam odpirajo sanjske krajine, samo iz hiše stopite?

»Seveda me mika, da bi kdaj tudi kakšno platno kupila in poskusila. Tu so res na voljo lepi motivi za slikanje. Ampak kaj, ko si vedno tako kot moja mama, ki je bila akademska slikarka, rečem, da za slikanje nimam časa. Da bom slikala, ko bom šla v penzijo.«

Vas Milan nič ne priganja?

»Kdaj so pa hlapci gospodarja priganjali,« namesto nje odgovori Milan.

Če preštejemo tistih nekaj karikaturistov, ki jih premore Slovenija, kaj kmalu ugotovimo, da ste pravzaprav edina ženska med njimi. Juri, Kočevar, Jukič, Lavrič … in Primožičeva? Eden izmed poklicev, ki je vsaj pri nas še izrazito moški.

»To sem na začetku občutila tudi sama. Tudi mnenja »kaj bo ženska risala« so bila, pa kakšen vzvišen pogled s strani nekaterih moških kolegov. Zdaj po toliko letih kaj takega nobenemu več ne pride na misel. Pred časom je kolega Juri razmišljal o tem, da bi ustanovili društvo karikaturistov, kot ga imajo na Hrvaškem, a ni bilo potem nič iz tega.«

Vas kdaj zgrabi strah, da bi zapadli v rutino pri svojem delu?

»Glede na to, da kar veliko delam, se včasih res bojim, da bi vse skupaj postalo kot ena obrt, da bi začela delati kot avtomat. A na srečo se mi to še ne dogaja, ker preveč uživam ob risanju karikatur. Nasprotno imam vedno znova bitko sama s seboj, ker vsakič hočem biti boljša. Mislim, da se kot karikaturistka še vedno razvijam.«

Menite, da Slovenci potrebujemo specializiran humoristični časopis, kakršen je bil Pavliha?

»Seveda ga. Ampak vsi dosedanji poskusi, eden še letos pomladi se mi zdijo, da so bili v prvi vrsti naravnani na matematiko. Sama mislim, da je na začetku potrebno imeti nekaj entuziazma, plača se pa potem, ko zadeva enkrat krene. Tako pa izideta ena ali dve številki, pobere se denar, če ga je kaj in zadeva je končana. Mislim, da bi morali časopis zastaviti predvsem na dolgi rok in k sodelovanju povabiti vse najboljše risarje in pisce, najboljše kar premore Slovenija.«

Tudi s čarovnico Aljano, kot se podpišete pod vsako karikaturo?

»Imam pač tudi nekaj coprniškega v značaju. Še dobro, da ni srednji vek, po moje bi me že zdavnaj skurili.«