Češminove jagode proti okužbam

S češminovimi plodovi so naši predniki preganjali okužbe, krepili odpornost, nadomeščali pomanjkanje vitamina C, utrjevali dlesni in zdravili pljučne, jetrne in črevesne bolezni.

Češmin (Berberis vulgaris) nas ob koncu poletja in v zgodnji jeseni navdušuje s škrlatno rdečimi valjastimi plodovi, iz katerih pripravljamo marmelade in sokove ali pa jih posušimo in uporabimo za čajne mešanice. V ljudskem zdravilstvu še bolj kot plodove, cenijo češminovo skorjo, ki jo nabiramo v pozni jeseni, najbolje v novembru. Poleti lahko nabiramo in sušimo tudi češminove liste.

Kurbin les

Za češmin so naši predniki našli cel kup imen – babkovina, cvič, česmiga, svič, češmigovna, češmiljica, kurbin les, če jih omenimo le nekaj. Bog si ga vedi, zakaj se ga je prijelo nečedno ime kurbin les. Morda zaradi njegovih živo rdečih plodov … Torej, če kdo še ne ve, kakšen je videti češmin, povejmo, da gre za trnast, do tri metre visok grm, ki maja in junija zacveti v drobnih rumenih cvetovih, dozori pa septembra. Plodovi so škrlatno rdeče, podolgovate jagode kiselkastega okusa. Nezrele jagode so rahlo strupene, kar pa ne velja za popolnoma dozorele. Lub­je je sive bar­ve, les pa izra­zi­to ru­men. Iz nje­ga so vča­sih pri­do­bi­va­li ru­me­no bar­vi­lo. Češmin obožuje sončne lege in suha do zmerno vlažna tla. V Sloveniji ga najdemo domala povsod – na gozdnih obronkih, med grmovjem, po kamnitih gričih in nabrežjih. Raje kot gore ima nižine.

Za odpornost in zdrave dlesni

Češmin naj bi uživali že stari Egipčani, še bolj pa ga je čislal srednjeveški človek. S češminom, ki mu je dodal še nekaj janeža, se je želel obvarovati pred kugo in drugimi okužbami. Za domačo rabo so naši predniki nabirali zlasti zrele plodove, ki vsebujejo predvsem obilo vitamina C in E ter organske kisline. Z njimi so krepili telesno odpornost, nadomeščali pomanjkanje vitamina C, utrjevali dlesni ter ga uživali zoper pljučne, črevesne in bolezni jeter. Izkazali naj bi se tudi pri vnetju prsne mrene, vnetem grlu, povišani telesni temperaturi in trdovratnemu kašlju. V obliki soka, kompota ali marmelade jih pripravljamo neješčim otrokom, saj spodbujajo apetit. Sok naj bi učinkovito izboljševal delovanje jeter, ki so predelale velike količine alkohola.

Svež sok, sirup, kis in marmelada

Najboljši način priprave plodov je gotovo svež surov sok, ki ga iztisnemo iz jagod. Za pozimi, ko ne bo na razpolago svežih jagod, si lahko vkuhamo tudi sirup: litru surovega iztisnjenega soka dodamo dvajset dekagramov sladkorja in dvajset dekagramov cvetličnega medu in pri nizki temperaturi kuhamo trideset minut. Kis, v katerem smo namakali češminove jagode, velja za blago odvajalnega. Po potrebi ga vzamemo eno čajno žličko. Kiselkasto češminovo marmelado pripravimo tako, da četrt kilograma zre­lih jagod do meh­ke­ga sku­ha­mo v malo vode, pret­la­či­mo sko­zi sito, do­da­mo ena­ko ko­li­či­no slad­kor­ja in zno­va pre­ku­ha­mo.

Preliv za rekonvalescente

Pri pripravi čaja se odločimo za čajni preliv: žličko zmečkanih jagod, ki smo jih posušili na zraku ali v pečici pri temperaturi pod štirideset stopinj Celzija, prelijemo s skodelico hladne vode in pustimo stati šest do osem ur, najbolje čez noč. Zjutraj odcedimo, dodamo žličko medu in popijemo. Čaj bo najbolj koristil rekonvalescentom in tistim, ki bi si želeli okrepiti telesno in odpornost proti okužbam. Posušeni plodovi se bolj kot v samostojnem čaju obnesejo v domačih čajnih mešanicah.

Prihodnjič pa se bomo povsem posvetili češminovi skorji, ki je v pomoč zlasti pri slabem delovanju jeter in žolčnika.