Pesnik? Ti pa v samozaložbo

Besedilo: Miran Hladnik
Kategorija: GG Plus / četrtek, 7. oktober 2010 / 06:00

To je peto nadaljevanje zapisov dr. Mirana Hladnika o starih kranjskih knjigah. Kranjski pesniki so bili povečini boemi. Zlepa niso znali najti založnika in so svoje poetične umotvore zalagali in izdajali sami, zapovrh pa so jih po časopisih neusmiljeno trgali kritiki ...

Sredi prve svetovne vojne (1915) je iz skrbi za goriške pregnance v drobni brošuri Josip Lovrenčič, »v svojem in v imenu sorojakov molil« pesniški Oče naš, ki niti pri katoliških somišljenikih ni naletel na pohvalo. Pisatelj je tedaj prebival na Srednji Dobravi pri Kropi in pozneje tudi eno svojih povesti, Pereči ogenj, umestil na Češnjico pod Jamnikom.

Leto pozneje je izdal pesniško knjigo Za solncem Gustav Strniša (1887–1970). Muza mu je narekovala pesmi ob Bernekerjevem kipu Janeza Nepomuka ob kranjski cerkvi, ob smrti pisatelja in boemskega prijatelja Josipa Premka, materi, ljubici ... Pesnik je otroštvo preživel v Kranju. Zaradi revščine je obesil šolo na klin in živel precej neurejeno življenje od ene zasilne službe do druge: bil je pisar, prodajalec, urednik, igralec, časnikar. Nato se je odločil za poklic svobodnega književnika in pesnil ter nastopal na radiu predvsem za mladino. Vznemirjale so ga družbene krivice, v časopisu Domovina pa je pokazal, da zna pisati tudi zgodovinske povesti. Da, Gustav je bil oče pesnika Gregorja Strniše.

Popolnoma neodmevna je bila ekscentrična knjiga Pojezije (1927) Zvonimirja Gregorca s Tabora v Podbrezjah, čeprav je avtor računal na njen uspeh in zato na naslovnico zapisal, da je »uporaba pri govorih in prireditvah dovoljena le, če se navede vir«. Razburjeni, vendar očitno poučeni anonimni bralec je počečkal naslovnico enega od petih ohranjenih izvodov z opombo, da Gregorc ni študiral ekonomije, kakor trdi v uvodu, da je zaprt v norišnici na Studencu in da knjiga dela silo slovenščini. To slednje je čisto res, skupaj z oznako estetske okornosti in diletantizma. Ubogi zmedeni avtor je bil vojni invalid, ranjen na soški fronti. Najbrž niso bili samo stroški natisa krivi, da je zašel v dolgove in so ga obiskali rubežniki. Pesmi so označene s krajem in datumom nastanka: Geneve, Trebnje, Zagreb, »Radoljica«, Kranj, Šmarjetna gora. Preveva jih, še bolj kot Strniševe, slovanska in slovenska domoljubna tematika, človečanska patetika in versko čustvovanje, zlasti Marijin kult. Med pesmimi je mirno objavil tudi dve brzojavki ministrskemu predsedniku Pašiću v zvezi z invalidskim zakonom – pesniška knjiga mu je očitno služila za lajšanje bolezenskih stisk.

Boemski pesnik Gregor ali Griša Koritnik (1886–1967), ki sicer ni bil iz Kranja, je poznan po prevodih Prešerna v angleščino, leta 1927 pa je izdal pesmi Prebujenje. Nekaj časa je bil vodilni pesnik v katoliški reviji Dom in svet in je za prigodniško pesem Domovini prejel celo neko državno nagrado, vendar si je očitno nakopal zamero in bil v isti reviji ozmerjan za »pesniškega epigona«. Komaj kaj bolje jo je odnesel leporečni dominsvetovski pesnik Emanuel Kolman, ki mu je 1939 na Jesenicah knjigovez Ivan Avguštin izdal pesmi V svetlobah in sencah. Očitali so mu nepravilno rimanje, vsebinsko praznoto in mladostni pesimizem, pohvalili pa materinske, ljubezenske in drobne religiozne pesmi.

Mladinski pisateljici Kristini ali Kristi Hafner (1893–1969) iz Žabnice pri Škofji Loki je 1935 izšla povest o socialnem vzponu sirote Šimnov Lipe, ki je dve leti prej izhajala v mladinskem časopisu Naš rod in se z motivi pastirjevanja, ranjenega divjega lovca, nevihte in nesreče v gorah spogleduje z žanrom planinske povesti. Dogaja se v vasi Otok pri Begunjah, v Bohinjski Bistrici in na Triglavu. Po prodaji kmetije, ki jo je zapravil oče pijanec, podjetnemu fantiču uspe ustvariti nov dom zase in za svojo mater. Tako kot je neznana kranjska knjigarna Ilirija, ki razen te knjige ni izdala nič drugega, tudi o avtorici, ki je bila učiteljica po raznih krajih Slovenije (med drugim tudi v Škofji Loki, Radovljici in na Jesenicah), malo vemo. Literaturo za najmlajše, ki jo označujeta močna religioznost in idealizirani materinski liki, je objavljala v otroškem časopisu Vrtec, v člankih o ženskem vprašanju pa je bila izrazito protifeministična in zavzeta za ideal poslušne, trpeče in pobožne zakonske žene, matere in gospodinje. Iz francoščine je prevedla dva planinska romana, Kralj gora (1924) Edmonda Abouta in Zametene stopinje (1931) Henryja Bordeauxa. Med drugo svetovno vojno je urejala slovenske čitanke in pravljice, ki jih je opremil slikar in domobranski propagandist Jože Beranek, ki je bil 1945 zaradi kolaboriranja z okupatorjem usmrčen. Hafnerjeva po upokojitvi 1945 ni več objavljala; ponatis Šimnovega Lipeta je po njeni smrti izšel v avstralski emigrantski reviji Misli.

Humorističnega značaja je bila samozaložniška mladinska knjiga Zaplankarji (1941) duhovnika Joža Vovka (1911–1957) s Češnjice pri Podnartu, ki jo je ilustriral Hinko Smrekar; nastala je iz zgodb, ki jih je pred tem objavljal v Vrtcu.

Rateški župnik Josip Lavtižar je 1936 za kranjsko Tiskovno društvo napisal »zgodovinsko povest iz 15. stoletja ob času turških vpadov« z naslovom Junaška doba Slovencev, 1939 pa za Radovljiško prosvetno društvo zgodovinsko povest iz 14. in 15. stoletja Lipniški grad pri Radovljici. Dogaja se na Pustem gradu pri Kamni Gorici in na Šmarjetni gori pri Kranju ter govori o propadu plemiške rodbine Ortenburžanov, naselitvi Kočevarjev in umoru oglejskega patriarha Bertranda. Lavtižarjeva pisarija je nabita z zgodovinskimi dejstvi, zaradi česar trpi leposlovna plat knjige. Po povesti se sprehajajo bičarji, razsaja kuga, pustošijo potres, kobilice in kmečki upor, ljubezen med graščakom in kmetico je v kali zatrta, vsega slabega je kriv zlobni grajski oskrbnik. Med vojno je Lavtižar na Jesenicah izdal knjigo biografij znamenitih Slovencev Naši zaslužni možje (1942).

Po dramskih besedilih je bilo večje povpraševanje in so jih po celi Gorenjski zalagala prosvetna in druga društva. 1910 je krščanski politik in pisatelj Janez Evangelist Krek v Selcih izdal igro v štirih dejanjih Turški križ in igro v treh dejanjih Tri sestre. Jaka Špicar je za sokolske prireditve pripravil »simbolično igro v štirih slikah« K luči! (1913, 1922), v kateri je omahljivi kmet Beden podoba naroda, ki ga iz bede lahko rešijo le prosvetljeni protiklerikalno ter protinemško nastrojeni junaki. V Tržiču je šolnik Rudolf Pečjak leta 1925 za potrebe šolskega odra objavil pravljično komedijo v 4 dejanjih Kraljična z mrtvim srcem. Niko Kuret je napisal priročnik za režiserje in igralce ljudskih iger po deželi Pravi ljudski oder: Smernice našemu igranju. S to knjigo je leta 1934 Založba ljudskih iger zastavila zbirko Priročniki za ljudske odre, vendar je po izidu prvega zvezka izdajanje zastalo. Tik pred vojno je danes neznani Vladimir Novak pod psevdonimom Vladonov na Brezjah objavil dramo v treh dejanjih Naši otroci (1939) in komedijo v treh dejanjih Pričarani ženin (1941); obe sta bili natisnjeni v Misijonski tiskarni v Grobljah pri Domžalah in sta velika redkost, saj ju hrani menda samo po ena knjižnica, čeprav komedijo še vedno uprizarjajo na ljudskih odrih po Sloveniji. / Konec sledi.