Pred nami je Kijev

Besedilo: Igor Kavčič
Kategorija: Humor / ponedeljek, 27. september 2010 / 06:00

Prišli smo v Kijev, mesto, kjer se bo naše potovanje počasi obrnilo nazaj. Najprej pa smo počakali našo ukrajinsko vezo Michaela.

Še en motiv iz parka Sofiyivka v Umanu mi je ostal v spominu in kakopak tudi zapisan v obliki digitalne fotografije. Pedalini, ki so bili na voljo za vožnjo po jezercu, so bili res pravi oldtimerji (glej fotografijo). Kdo ve, iz katerega časa so bila ta lesena plovila, ampak pogled nanje res ni vzbujal občutka, da se je mogoče z njimi voziti po vodi in hkrati na njej tudi ostati. Je pa res, da so bili pred poletno sezono očitno obnovljeni, na novo prebarvani v ukrajinskih nacionalnih barvah, rumeni in svetlo modri. Ali je šlo za močno ekološko zavest in uporabo naravnih materialov, torej lesa namesto plastike, ali pa so tamkajšnji ponudniki pedalinov zgolj »retro« usmerjeni, nismo izvedeli.

Do Kijeva nas je ločilo še približno 200 kilometrov. Ob štirih popoldne smo bili zmenjeni z našo zvezo Michaelom, zato smo se kar podvizali na pot. Sicer je bilo tudi naprej do glavnega mesta države pričakovati avtocesto, po kakršni smo se vozili iz Odese, a človek nikoli ne ve, kje bi lahko ob kakšnem zastoju izgubljal čas. Tik pred Kijevom smo recimo padli v nevihto in 20 kilometrov nas je pralo kot iz škafa. V potniško kabino ni priteklo, hkrati pa nam je vsaj opralo avtomobila, in smo na zadevo pogledali s pozitivne plati. Fotografirali smo se ob tabli Kijev, mesto heroj, in se hrabro zagnali v napad po ulicah kijevske metropole … Prvič je zabrnel telefon, kje naj bi se dobili z Michaelom. Nekako smo se orientirali po provizoričnem načrtu centra mesta iz Lonely Planeta in se ustavili na neki bencinski črpalki, od koder se je z zadnje strani videl en velik »plehnat« kip, ki je predstavljal neko gospo z dvignjenim mečem. V pol ure lahko pridem kamorkoli v mesto, mi je sporočil v sms-u. In smo ga čakali ter ugibali, le kakšen tip in s kakšnim avtom bo prišel po nas …