Samopodoba

Ves teden se je Slovenija ukvarjala s Hildo Tovšak. Bila je prva, osrednja, udarna tema. Prizadeto so nas bombardirali z vsem, predvsem z ugibanji, celo videli so jo v Zagrebu. Slišal sem, da je pobegnila, torej ušla, imela pomagače, da je celo odpotovala k sestri v Kenijo ali še kam dlje. Kot vi, sem bil razsvetljen, kako dolgo se mora tam skrivati, da bi primer zastaral, in opozorili so nas, da Slovenija nima sporazuma o medsebojnem izročanju s Kenijo itd. Novinarji so dobili naloge, da pripravijo večdnevne »projekte«, kar »reserch« za “poneumljanje” ljudi. Vozili so nas kot nebogljene šolarčke in nas imeli tako rekoč za norčke. Od prvega dne je jasno, da ni pobegnila, a to urednikov ni zmotilo. Zadeve so se lotili na svoj način in jo prodajali, dokler je šlo. Pa si je primer res zaslužil tolikšno pozornost medijev in javnosti? Presodite sami.

Na drugi strani so mediji vladni program izhoda iz krize pričakali na nož. Slišali in brali smo, kdo vse je proti, katere institucije ga domnevno povsem zavračajo. V Bruslju sem slišal le, da je program še v proučevanju, zato se bo evropska komisija odzvala takoj, ko ga natančno prouči – do konca meseca maja, kot je povedal pristojni komisar Rehn. Dolgoletni šef evroskupine Premier Luksemburga Jean Claude Junker ga je celo pohvalil. Kdor piše ali poroča o procesih delovanja in odločanja EU, bi lahko vedel, da se taki programi delajo z roko v roki s posameznimi državami in podprejo ob koncu procesa, po natančni proceduri. Meseca maja je konec. Programa na tiskovni konferenci v sredo niso raztrgali, nasprotno, podprli so ga z dodatnimi priporočili. Bo sedaj kdo, ki je nažigal po programu, zmogel korak nazaj? Se bo kdo opravičil? Pustimo se presenetiti.

Parlament je uzakonil zlato pravilo in omejil referendomanijo. Prav je, da smo referendume, ki so se v preteklosti že zlorabljali kot sredstvo politične blokade, nekoliko omejili, a za to je vlada morala storiti korak nazaj in poklekniti pred prejšnjim predsednikom vlade? Ni pokleknila pred EU, pokleknila je pred SDS in N.Si, da je lahko Slovenija spremenila referendumsko zakonodajo in na ta način stopila tri korake naprej. Zlato pravilo je zahteval Janša, ne Van Rompuy, Barroso ali Schultz. Ni potrebno obtoževati EU in Evrope za vse povprek, ozrimo se okrog sebe, ne obtožujmo drugih in ne lažimo sami sebi.

Bedo države je pokazal predlog odškodnin za izbrisane. 30 evrov na mesec je 7,5 evra na teden, 1,5 evra za delovni dan odškodnine za izbris, s katerimi so ljudje ostali brez dela, zdravstvenega zavarovanja, dokumentov, identitete, brez možnosti! Izbris je vreden 1,5 evra na dan, manj kot je preživetveni minimum v najbolj nerazvitih delih sveta. To ni sporočilo socialne države, ne pravne države. Je sporočilo nadute, dvolične, odtujene in selektivne države. Izbrisani so v očeh države vredni le eno »Pahorjevo kavico« na dan.

Zdi se, da država nosi za vsako priložnost druga in drugačna očala z različnimi dioptrijami in kombinacijami leč. Zato ima država hudo zoženo vidno polje, včasih pa kar plašnice. Tudi če bi hotela, ne more pogledati ne levo, ne desno, še manj pa nazaj.