S Svatbe v Lovske scene

V prvi letošnji premieri Prešernovega gledališča, v predstavi Lovske scene s Spodnje Bavarske, v vlogi Marije kot gostja igra tudi prva dama slovenskega gledališča, gledališka in filmska igralka Milena Zupančič. Drugič sploh na kranjskem odru, drugič doslej v gorenjskem dialektu, a vselej prvič, ko gre za nov igralski izziv.

Na oder Prešernovega gledališča se vračate po tridesetih letih, ko ste v sezoni 1980/81 odigrali vlogo Lenke v Šeligovi Svatbi, takrat izjemno odmevni predstavi, ki jo je režiral vaš mož Dušan Jovanović. Mar res šele po vseh teh letih?

»Res. In tudi zaradi Svatbe sem, poleg vsega drugega seveda, nekoliko čustveno navezana na Kranj. Svatba je bila posebna predstava. Zame je bila najpomembnejša in na neki način najlepša predstava, saj sem premiero takrat igrala tako rekoč tik pred porodom. Z mano vred je torej igrala tudi moja hči. Krasno besedilo, spomnim se krasne zasedbe, zelo lepo je bilo. Žal pa v tem obdobju Prešernovo gledališče še ni bilo profesionalno. Tako smo v predstavi igrali profesionalni pa tudi tako imenovani amaterski igralci. Zato nas potem, vsaj kar se festivalov tiče, takrat niso šteli nikamor, ne med amaterje ne med profesionalce. To res ni bilo prav, saj je bila predstava vrhunska.«

Po toliko letih ste sprejeli vnovično vabilo v Kranj? Kaj je bilo tisto, kar vam je naježilo kožo?

»V prvi vrsti me je k sodelovanju v predstavi povabil režiser Ivica Buljan, s katerim sem tokrat z veseljem delala že četrtič. Dodatno me je v Kranju razveselilo delo z novimi igralci. Z večino sedanjega gledališkega ansambla doslej še nisem stala na skupnem odru. Seveda pa je vselej prvi igralski izziv tisti, ki mi da največjo spodbudo. Ves čas študija, predstavo smo začeli delati že pomladi, sem se v ekipi Prešernovega gledališča odlično počutila.«

Je k vaši odločitvi pripomoglo tudi dramsko besedilo, ki je po tematiki nekako univerzalno za zahodno potrošniško družbo, hkrati pa je jezik v predstavi posebej za to uprizoritev adaptiran v gorenjščino, ki je vam zagotovo še kako domača …

»O seveda je, saj sem prava Gorenjska. A to zagotovo ni bil razlog, da sem sprejela ponujeno vlogo v predstavi. Odločitev, da se bo predstava igrala v dialektu, je padla kasneje. Zelo všeč mi je bilo že samo besedilo, ker se ukvarja z nestrpnostjo do drugačnih, kar je danes še vedno zelo aktualno. Žal ta nestrpnost pri nas v zadnjem času dobiva vedno večji razmah. Sicer pa pri meni že dolgo časa ni besedilo tisto, ki me pripravi do tega, da se lotim študija vloge v neki predstavi. V prvi vrsti je pomembno, kdo predstavo režira in kdo so soigralci. Šteje torej, s kom delam in da se imam pri tem dobro.

Seveda mi je bilo tokrat v dodatno veselje, da se tekst igra v gorenjskem dialektu, zame to pomeni v svojem domačem dialektu. Gorenjščina se namreč v gledališču zelo malo uporablja, če že, potem prevladujeta štajerščina in primorščina oziroma nekakšna sodobna ljubljanščina. Moram reči, da sem doslej le enkrat igrala v Shakespearovi Romeu in Juliji v čistem gorenjskem narečju, takem, kakršen je značilen za našo vas. Torej sem govorila na fanta. Lovske scene so šele druga predstava, kjer igram v gorenjščini. Moram pa tudi reči, da sem bila kar nekoliko presenečena nad sabo, saj sem mislila, kako enostavno bo igrati v narečju. Nasprotno, potrebno se je bilo kar potruditi. Nekaj drugega je literarni jezik, preveden v dialekt, ali pa običajna govorica.«

Sicer pa, v predstavi je slišati kup enih »gorenjščin«, tako rekoč vsakega igralca drugačno …

»To je zelo zanimivo. Najbolj gorenjski dialekt imam pravzaprav jaz, kar je v predstavi tudi opravičljivo, saj je oseba, ki jo jaz igram, edina, ki se ves čas seli iz ene vasi v drugo, ostali vendarle vseskozi ostajajo v enem kraju. Kdor natančno pozna gorenjski dialekt, bo seveda opazil, da govorimo več vrst gorenjščine, praktično od vasi do vasi drugačno. Tako tudi v predstavi govorimo različno, še posebej so se morali potruditi tisti, ki niso z Gorenjskega. Sicer pa, saj ne gre za to, kako pravilno izgovarjaš besede, bolj je pomembna melodija govora.«

Kot rečeno, tema predstave je univerzalna, saj bi se lahko odvijala kjerkoli, ne le na Spodnjem Bavarskem. Avtor obračunava s človeško družbo, ki je polna »malih fašizmov«, kot pravi dramaturginja Marinka Poštrak. Kako predstavo vidite vi?

»Seveda, to so mali fašizmi, ki narekujejo, da vse, kar ni po naši podobi, ni v redu. In tako razmišljanje ni izjema enega kraja ali ene dežele, to je splošen problem po vsem svetu. O tem se veliko govori, družba vlaga veliko naporov, da bi ljudje vendarle sprejeli drugačnost, a so sadovi slej kot prej pičli. Tudi zato so pomembne predstave s tako vsebino in niso le ogledalo, ampak tudi opomin, kako naj se ne bi obnašali.«

Glede na to, da gre za ljudsko igro v gorenjskem dialektu, bo ta zagotovo blizu tudi širšemu krogu gledalcev …

»Zagotovo. Drugi velik šarm te predstave pa je, da je delana in igrana na način kot znani Finžgarjev Divji lovec, seveda z vso natančnostjo, ki jo zahteva profesionalen pristop k besedilu. To niti ni tako enostavno, saj je včasih težko postaviti mejo. Naj dodam, da mi je neskončno žal, ker predstava ni odigrana na prostem, za kar je bila tudi delana. Odprti oder v Kranju zaradi znanih okoliščin namreč še ni dograjen. Imeli pa smo predpremiero na Dobu in bilo je krasno.«

Liku Marije, ki ga igrate v predstavi, so zaradi sinove drugačnosti usojene selitve iz kraja v kraj. Tudi vi se poklicno selite iz kraja v kraj, venomer znova pa se vračate na Bohinjsko Belo.

»Mogoče je ravno zato Bohinjska Bela ostala moja baza, ker se drugače toliko zelo premikam naokrog. Vedno pravim, kako lepo je stanovati, včasih biti tudi doma. A ni vedno tako. Če bi preračunala, koliko časa preživim z ljudmi, s katerimi delam v gledališču, in koliko doma s svojimi najbližjimi, so slednji pogosto v manjšini.«

Imate tudi izkušnjo ambasadorke Unicefa in ste od blizu videli tako imenovani tretji svet, ki ga mnogi bržkone nikoli ne bomo. Je mogoče potegniti kakršnokoli primerjavo med svetom, kjer se ljudje bolj kot s sovaščani ukvarjajo z lastnim preživetjem, in okoljem iz predstave?

»Nobene vzporednice ni mogoče potegniti. Kot ste rekli, tam se ljudje ukvarjajo s fizičnim preživetjem, je pa med njimi veliko več človečnosti, kot pa v tem našem svetu. Tam skoraj da ni pokvarjenosti v medsebojnih odnosih.«

Predstava nam nastavlja ogledalo, bomo torej znali v njej prepoznati tudi same sebe?

»Upam, da ja. Ampak, če bi se samega sebe vprašali, ali smo mi kaj drugačni, kot so tile na odru, pa dvomim, da bi si upali priznati resnico. Upam, da bo predstava imela svoj odmev. Zasluži si ga.«

Poleg Kranja trenutno igrate tudi v Novi Gorici, kaj pa v vašem matičnem gledališču Drami SNG v Ljubljani?

»V Novi Gorici igram v Dürrenmattovi predstavi Obisk stare gospe, ki je diametralno nasprotje kranjske. V matičnem gledališču trenutno nisem v nobeni zasedbi, zato lahko gostujem v drugih gledališčih. In to mi je v največje veselje, saj je delo v novih sredinah zame vselej velik izziv. Prepričana sem, da se človek uči vse življenje, tako se tudi jaz še vedno z enako radovednostjo kot nekoč učim od soigralcev. V obeh ansamblih, kranjskem in novogoriškem, se odlično počutim.«