Maks Fabiani

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 27. september 2010 / 06:00

Na vprašanje, kdo je največji slovenski arhitekt 20. stoletja, bi večina gotovo odgovorila, da je to Jože Plečnik. In če bi tej večini postavili še dodatno vprašanje, kdo je Maks Fabiani, bi se morda izkazalo, da nekateri zanj še slišali niso ali pa se ne zavedajo, da sodi tudi on v sam vrh slovenske arhitekture.

Takšna (ne)vednost je najbrž posledica izjemne pozornosti, ki jo je bilo v zadnjih desetletjih deležno Plečnikovo delo. Vednost o Fabianiju pa utegne precej okrepiti nedavno izdana monografija z naslovom Maks Fabiani in podnaslovom Dunaj, Ljubljana, Trst. Napisala sta jo arhitekta Andrej Hrausky in Janez Koželj, avtor številnih in lepih fotografij Fabianijevih mojstrovin je Miran Kambič. V knjigi si lahko ogledamo arhitektove mojstrovine, ki jih je največ na Dunaju, v Ljubljani in Trstu, ne da bi se podali v ta mesta in si jih ogledali na kraju samem. Ob tem naj se malo pohvalim, da sem bil med tistimi, ki smo za Fabianijev pomen vedeli že veliko pred to knjigo. Svoj čas sem imel prijatelja na Dunaju in ju pogosto obiskoval. S pomočjo vodnika Dunaj in njegovi Slovenci (1978) sem si ogledal veliko tistega, kar je na Dunaju slovenskega, pri čemer so Plečnikove in Fabianijeve stvaritve seveda najbolj vidne (v novejšem času se jima je s svojimi deli pridružil arhitekt Boris Podrecca). O tem sem decembra 1994 napisal tudi obsežno reportažo za naš časopis.

Na razmerje Fabianija in Plečnika velikokrat naletimo tudi v novi monografiji. »Poleg Jožeta Plečnika je Maks Fabiani gotovo najpomembnejši slovenski arhitekt. O Ljubljani med obema svetovnima vojnama govorimo kot o Plečnikovi Ljubljani, Fabiani pa je vtisnil mestu svetovljanski videz v obdobju po potresu leta 1895 pa vse do prve svetovne vojne. Vendar, ko Plečniku pripisujemo večjo ustvarjalno moč, ne smemo pozabiti, da je v dobi monarhije Fabiani dosegel najvišja družbena priznanja in ugled. Prvi arhitekt z doktoratom v monarhiji, osebni svetovalec prestolonaslednika, sodelavec Otta Wagnerja, profesor na Dunaju so nazivi, s katerimi so se lahko pohvalili le redki. Poleg tega pa je bil Fabiani vedno pripravljen pomagati, odkril je mladega Adolfa Loosa, pomagal je slovenskim impresionistom, podpiral slovenske arhitekte Josipa Costaperario, Janeza Jagra in Jožeta Plečnika. Premalo je znano, kako velik vpliv je imel na Plečnika, ki je v Ljubljani izvedel marsikatero Fabianijevo urbanistično zamisel. Tudi njuni življenjski usodi sta si podobni. Spomnimo se, da sta sorazmerno mlada arhitekta dobila priložnost v samem središču Dunaja uresničiti svoje najbolj inovativne projekte, kot sta bila v svojem času znamenita Urania in razvpita Zacherlova hiša. Obema je uspelo zgraditi na Dunaju znamenite stavbe, oba sta se tudi odrekla tako secesiji kot Dunaju, oba sta se po prvi svetovni vojni vrnila domov, prav tako se tudi nista menila za tokove moderne arhitekture, ampak sta raje sledila lastnemu prepričanju. Drugače od Plečnika, ki so mu v domovini priznavali najvišjo strokovno in moralno avtoriteto, sta Fabianija šovinizem in fašizem, s katerim se je moral soočati doma na Primorskem, ponižala in odrinila na rob. Zaradi tega je ostal Fabiani v senci Plečnika, tako da njegovega dela niso nikoli povsem celovito ovrednotili. Za ene so njegova najboljša dela nastala na Dunaju, za druge v Ljubljani, za tretje v Trstu in Gorici, dejansko pa je bilo za Fabianijevo arhitekturo najznačilnejše prepletanje italijanske, avstrijske in slovenske kulture.«

Nadvse zanimiva je zgodba, ki naj bi jo povedal profesor Edvard Ravnikar, za imenovanima gotovo tretji največji med našimi arhitekti minulega stoletja. Plečnik naj bi za stavbo Narodne in univerzitetne knjižnice v Ljubljani dobil navdih pri Fabianijevi cerkvi svetega Srca v Gorici, zgrajeni 1937. Pri njej je moral Fabiani upoštevati od takratne fašistične oblasti predpisani arhitekturni slog – romanski slog bazilike v Ogleju z uporabo starorimskega kombiniranja rdeče opeke in kamna (opus mixtum); tudi na ta način je hotela fašistična Italija izkazovati svojo navezanost na rimski imperij, ko si je umišljala, da je naslednica njegove veličine. Tako bi lahko kak zlobnež Plečniku oponesel, da je na fasadi NUK nekaj »fašistoidnega« ali vsaj rimljanskega. Pa ne gre za to. Poudariti želim, da sta oba velika arhitekta s svojimi deli vidno zaznamovala slovenski in srednjeevropski prostor. Ko boste v naslednjih letih hodili mimo Prešernovega spomenika na Tromostovju, čez Slovenski trg pred sodno palačo, mimo nekdanjega dekliškega liceja Mladika (zdaj sedež Ministrstva za zunanje zadeve), hiše župana Hribarja na Slovenski cesti – če se omejimo samo na Ljubljano, se spomnite, da so to Fabianijeve stvaritve. In ne nazadnje: on je bil tisti, ki je projektiral pred 90 leti požgani Narodni dom, največji ponos in bolečino Slovencev v Trstu …