Dau tak k mi, normaln

Besedilo: Igor Kavčič
Kategorija: Kultura / torek, 21. september 2010 / 06:00

V petek smo si ogledali premierno uprizoritev ljudske igre Lovske scene s Spodnje Bavarske avtorja Martina Sperra, v režiji Ivice Buljana, in se pridružili bučnemu aplavzu.

V Prešernovem gledališču so s prvo letošnjo premiero nedvomno potipali na pravo »čakro« svojega zvestega občinstva. Z uprizoritvijo besedila nemškega avtorja Martina Sperra Lovske scene s Spodnje Bavarske, v osnovi ljudske igre, ki jo je s sodobnimi prijemi oplemenitil režiser Ivica Buljan in z njim celotna avtorska ekipa, so zadeli žebljico na glavico. Niso se izneverili svojemu dolgoletnemu umetniškemu konceptu »gledališče družbi nastavlja zrcalo«, hkrati pa so »ljudskosti« besedilne predloge na vseh uprizoritvenih ravneh dodali tisti obvezni nekaj več, ki gledališki profesionalizem loči od profanega »kr neki« teatra.

Tematika Lovskih scen je univerzalna v današnji potrošniški družbi. Čeprav je bila drama napisana v šestdesetih letih prejšnjega stoletja in je bila v svojem času velika uspešnica, jo še danes igrajo številna gledališča v srednjeevropskih državah, saj bi zgodbo z malenkostnimi spremembami lahko pisali kjerkoli in v katerem koli času. Problem drugačnosti posameznika ali bolje rečeno, kakršnakoli različnost od običajnih značajskih lastnosti nekega okolja, ki se do vsega, kar ni »takšno kot smo mi«, obnaša odklonilno, je dandanes splošno uveljavljena praksa.

Tokrat izjemno razigrana igralska zasedba celotnega domačega ansambla, podvojena z gostujočimi igralci, nas je prepričljivo uvajala v karakterje posameznih likov. Naj bodo to na eni strani Klemen Mauhler v vlogi istospolno orientiranega Abrama, Anže Zevnik kot nekoliko retardiran vaški tepček Rovo, Vesna Vončina v vlogi lahkega dekleta Tonke in odlična Darja Reichman kot kmetica, vdova, hlapčeva ljubica in stanodajalka ali pa na drugi strani izstopajoča Vesna Slapar v vlogi v eno in edino pravico zaverovane mesarice in oba našpičena mladca Igor Štamulak in Aljaž Tepina. Milena Zupančič je navdušila v vlogi Abramove matere, kot Volker pa Marko Mandič, ki je celotno predstavo odigral z »leseno nogo«. Režiser Buljan je vse dogajanje postavil na oder, ki je vas v malem, tako gledalcem ni ušla nobena podrobnost, kdo je s kom, kakšen da je ta in oni, kaj je prav in kaj ne v tej naši vasi. Gledalci smo se tako lahko počutili, kot da smo vseskozi zraven, čeprav bi si najraje rekli »ne, mi pa nismo taki«. Prevod v gorenjščino je bil nedvomno dodatek in nikakor ne namig k tej »domačnosti«. Sodobna in prepričljiva scenografija (Siniša Ilić), ki je kot razstava kmečkega orodja delovala robustno, kakršni so vaščani, delavsko kmečka kostumografija (Ana Savič Gecan) in avtorska glasba Mitje Vrhovnika Smrekarja, ki so jo na odru izvajali mladi glasbeniki kranjske gimnazije, so celoto predstave ne le dopolnjevali, ampak tudi gradili.

Predstava Lovske scene s Spodnje Bavarske nas je znova razdelila na dve vrsti ljudi. Tiste, ki priznamo, in tiste, ki zanikamo, da se tudi sami v »lovskih scenah« počutimo še kako doma.