Na delo odhajali s pesmijo na ustih

Ob 65. obletnici prvih mladinskih delovnih brigad v Sloveniji so se minulo soboto v Bohinju srečali brigadirji vseh generacij. Na njem so pozvali k razvoju prostovoljstva tudi v sedanjih časih, saj je Svet Evrope prihajajoče leto 2011 razglasil za leto prostovoljstva. Svoje izkušnje s prostovoljnim delom v brigadah je z nami delil predsednik Društva mladinskih delovnih brigad Brigadir Kranj Stane Boštjančič.

»Samoumevno se nam je zdelo, da s svojim delom pomagamo, in za to nismo pričakovali nobenega plačila. Dobili smo zgolj brezplačno hrano in prebivališče, vse drugo smo morali prinesti s sabo, od žlice in vilic naprej,« se časov, ko je kot 17-letni gimnazijec sodeloval v mladinskih delovnih brigadah, spominja Stane Boštjančič. Čeprav te prostovoljne akcije danes nekateri poskušajo prikazati kot neko obliko prisilnega dela, se Stane Boštjančič s tem ne strinja. »Kaj takega lahko izjavi samo nekdo, ki brigade nikoli ni videl od blizu,« je poudaril in dodal, da so bile takrat v ospredju povsem druge vrednote. »Drug drugemu smo pomagali. Na dan je bilo recimo treba izkopati toliko in toliko kubičnih metrov zemlje in vsi skupaj smo skrbeli, da je bilo delo opravljeno. Komu je šlo mogoče delo malo težje od rok, pa je drugi bolj poprijel, in to brez kakršnekoli zamere ali očitanja. Na koncu smo bili vsi zadovoljni,« je vzdušje na delovnih akcijah opisal Boštjančič.

Sam, pravi, se je udeleževal predvsem lokalnih akcij v okviru delovnih brigad, ki so jih oblikovali dijaki kranjske gimnazije. »To so bile neke vrste delovne počitnice, pri čemer smo se akcijam pridružili povsem prostovoljno.« Leta 1959 so pomagali pri gradnji vodovoda Bašelj–Kranj, leto kasneje pa pri gradnji kranjskega stadiona. »Nekateri so hodili tudi na zvezne akcije, meni pa se je zdelo prijetneje na domačem terenu,« je priznal Boštjančič. Pri delu, pravi, jih je vodilo tovarištvo, tako pa so imeli tudi možnost spoznavati ljudi iz vseh koncev Slovenije. »Pri gradnji ceste Lenart–Benedikt smo prvič srečali tudi nekdanjega predsednika Milana Kučana, ki je bil takrat komandant prekmurske brigade. Ko smo delali vodovod Kranj–Bašelj, se nam je pridružila učiteljska brigada iz Ljubljane, pa brigada, sestavljena iz Alžircev, in medicinska brigada, katere predsednik je bila Vasja Klavora, sedanji podpredsednik državnega zbora,« je razložil Boštjančič in dodal, da se je v brigadah vedno zbrala precej pestra druščina mladih, a so se med sabo kljub temu vsi dobro razumeli. »Tudi starejši študenti nam nikoli niso vzbujali občutka, da so zaradi tega kaj več kot mi. Vsak je pač delal na svojem delu trase in smo tekmovali, kdo bo delo opravil hitreje. Torej če je že bilo tekmovanje med nami, je bilo zgolj na delovnem področju.«

Delo v brigadi je ponavadi trajalo mesec dni, po tem času skupnega bivanja v šotorih pa so se kar težko razšli, je še priznal Boštjančič. Ni jih namreč družilo zgolj delo, na katerega, poudarja Boštjančič, so odhajali s pesmijo na ustih, ampak so se ukvarjali tudi s športom in se družili. »Vse to nam je dajalo občutek pripadnosti nekemu kolektivu, občutek, da smo naredili nekaj koristnega. Spomnim se, kako smo se veselili, ko je po novih ceveh v Kranj pritekla voda,« je dejal Boštjančič in s ponosom dodal, da na njihovo delo pri gradnji vodovoda v Kranju še danes spominja plošča na vodovodnem stolpu. Kljub temu da je bilo delo fizično naporno, se ne spomni, da bi kdo kdaj obupal in predčasno zapustil brigado. »Večina nas je bila fizičnega dela navajena že od doma. Sam recimo prihajam s kmetije, kjer je bilo treba prav tako pomagati pri delu na njivi. Eni so bili tako prej, drugi kasneje ožuljeni, vsak pa je dal od sebe, kolikor je zmogel.«

Na brigade, je še dejal Boštjančič, ga vežejo zelo lepi spomini. Zato se kranjski brigadirji še danes z veseljem srečujejo. V okviru društva Brigadir pripravljajo redna vsakoletna srečanja. »Zberemo se ob koncu leta in ob kosilu obujamo spomine. Da bi poprijeli tudi za kakšno fizično delo, kot smo sprva mislili, pa ne,« se posmeje Boštjančič. Prepričan je, da tovrstnih akcij danes ne bi bilo mogoče ponoviti oziroma vsaj ne v takem obsegu, saj se je spremenil tudi način življenja. »S tem ne mislim, da mladi niso pripravljeni pomagati oziroma jih prostovoljstvo ne zanima. A danes bi bile brigade verjetno zasnovane drugače, bolj v smislu strokovne podpore, saj večino fizičnega dela tako ali tako opravijo stroji.« Zato verjame, da bi se mlade hitro dalo navdušiti za tovrstno delo, le pravi motiv bi jim morali ponuditi.