Jesenska opravila

Se zavedate, da bo ta teden po koledarju že jesen? V četrtek, 24. septembra, zgodaj zjutraj, ob 5. uri in 9 minut pride njen čas. Bog ve, kakšna bo?

Nekateri, zlasti razni sindikalisti, nam kar naprej grozijo, da bo vroča, da bodo šli na cesto. Politiki so trenutno povsem zaposleni z lokalnimi volitvami, zdaj gre za to, kdo bodo prihodnja leta župani in občinski svetniki. Ob vsej tej socialni in politični pregretosti je prav lepo prebrati, kako se je jesen v slovenskih deželah začenjala v starih časih, ko se je življenje in delo naših ljudi ravnalo bolj po naravi kot po politiki. »Narava je povrnila človeku njegov trud. Pridelki so spravljeni, zemlja se je umirila in se pripravlja k počitku. Kakor so bila vsa večja dela pri spravilu poleti in jeseni po svoje praznična, tako je tudi zdaj, pred zimo. V tem je lepota kmečkega življenja, kot ga opevajo in slavijo stoletja in tisočletja. Danes preglaša to lepoto ropot strojev; komaj betva vsega tistega, kar je ožarjalo težko življenje našega kmeta v preteklosti, se še ohranja. Danes si kmet pač zida bolj zdrava bivališča. Stroji mu pomagajo, ker ni zadosti delovnih rok. Šolstvo in množična občila so ga iztrgala iz nekdanje zaostalosti. Za mnogo lepega pa ni več ne časa ne priložnosti. Napredek terja hudo plačilo. Ali prinaša srečo in zadovoljstvo? Prav bi bilo, ko bi.«

Te besede so se zapisale narodopiscu Niku Kuretu, najdemo jih v Prazničnem letu Slovencev, njegovem najbolj znanem delu. Z njimi uvede jesen, potem pa popiše opravila, ki so bila za ta letni čas najbolj značilna: vrnitev živine s planin v dolino, trgatev, teritev, polšji lov in razna manj imenitna jesenska dela (gnojenje, spravilo stelje, ličkanje koruze …). Me prav zanima, koliko mladih sploh še ve, kaj pomeni beseda »teritev«? V leksikonu preberemo, da je to opravilo, »pri katerem iz godnih, posušenih lanenih ali konopljinih stebel s trlico izločijo vlakna, tj. predivo«. »Slamo razgrnejo po travniku ter jo puste tam kake tri tedne, tako da jo že trava prerašča. Razgrnjeno slamo mora dež vsaj trikrat premočiti. Potem pridejo ženske in slamo, ali pravzaprav lan, pobirajo (lan vzdigujejo). Moški pa hodijo za njimi in ga povezujejo v zelo velike snope ali otepe. Vse to se mora vršiti ob solncu, ko je lan popolnoma suh. Otepe izvozijo na suh prostor, kjer ostanejo do časa, da prično 'treti'. Trenje lanu se prične po ajdovi žetvi, ko je več časa na razpolago. Za terišče je nalašč za to pripravljen prostor, ki je opremljen s sušilnico. V sušilnici je namreč postavljena posebna peč za sušenje lanu. Moški skrbe, da se lan sproti dobro suši, ženske ga pa tarejo z velikimi škarjami, podobnimi slamorezni kosi …« (Manica Komanova)

Proti koncu poletja in v začetku jeseni je bil tudi čas za »božjo pot«. Kmet ni mogel na dopust sredi poletja, kot je v navadi danes, takrat je imel še veliko dela. »O veliki maši se delo unese, tedaj se odpravijo kmečki ljudje še dandanes radi zdoma, na božjo pot. Človek, tedne in mesece priklenjen na zemljo, zakopan v trdo delo, si želi sprostitve. Iztrgati se hoče garanju v ozkem krogu domačije. Pogled, sklonjen toliko časa k tlom, se vzdigne kvišku. Skrb za telo se umakne skrbi za dušo. Tu nam je iskati jedro božjepotništva.« - Zakaj navajam vse to? Zato, ker bi vam rad predlagal, da se sredi sindikalne in predvolilne gonje malo umirimo in si vzamemo čas za osebno udeležbo pri enem od teh starih, sonaravnih opravil. Pojdimo na trgatev ali na božjo pot, če to ne gre, pa vozit gnoj na njivo. Če jo sploh imate.