Kung fu na kitajskem zidu

Vaja dela mojstra: nova verzija filma Karate Kid se preseli na Kitajsko, kjer preigra vse klišeje kultnega originala, da bi še enkrat povedala zgodbo o problemih odraščanja.

Film Karate Kid iz leta 1984 je lepo združil žanr filma odraščanja s filmi borilnih veščin in navdušil tako kritike kot gledalce, kar ga je naredilo kultnega za takratno generacijo mladostnikov. Ironično, v svetu kapitalističnih vrednot je poudarjal socialistično maksimo skozi prizmo protestantske etike: le trdo delo lahko privede do končnega uspeha. Specifično: ko najstnik Daniel (Ralph Macchio, ki je s tem filmom zaslovel) postane žrtev nasilja vrstnikov, se odloči naučiti karate. Trening pri njegovem mentorju Miyagiju (Pat Morita, nominiran za oskarja) pa ni običajna športna vadba v telovadnici, temveč mu mojster naloži različna fizična dela (loščenje avtomobilov, ribanje poda, pleskanje ograje itd.). Izkaže se, da je vsako opravilo v skrajni fazi trening karate udarcev. Delo, ki torej krepi telo, ki pa posledično krepi duha. Uskladitev telesa in duha je namreč tisto, za kar gre pri borilnih veščinah, pa tudi pri drugih športnih disciplinah – ter navsezadnje tudi v samem celotnem načinu življenja. Vzhodnjaški koncept yin-yang je tu le hrbtna stran zahodnega, starogrškega načela 'zdrav duh v zdravem telesu'.

Skozi dualizem telo/duh se prebija tudi nova verzija filma, ki se v osnovi drži scenaristične predloge originala, le da dogajanje prestavi na Kitajsko, kamor se je z materjo prisiljen preseliti 12-letni Dre Parker (igra ga Jaden Smith, sin zvezdnika Willa Smitha). Kmalu ga začne maltretirati lokalna klapa vrstnikov, toda ko za učitelja dobi mojstra kung fuja, ki ga igra legenda borilnih filmov Jackie Chan, nas neha skrbeti zanj. Vemo, da bo z nasilneži opravil na zaključnem turnirju. Odprejo pa se nove paralele in dvojnosti, ki slonijo na razmejitvi Zahod/Vzhod: individualizem na eni strani ter kolektivizem na drugi.

Tako v originalu kot tudi v predelavi kot izvor brutalnega sadizma nastopata mentorja kolektiva, ki od svojih učencev zahtevata agresivno, povsem neetično bojevanje ''brez milosti'', onkraj vseh pravil. Vzrok patološke agresije je pri obeh razdeljen zrcalno: v originalu je bil namreč mentor vietnamski veteran, travmatiziran z izkušnjo vojnega poraza, zato krivi Vzhod, medtem ko je v rimejku kitajski trener žrtev in obenem produkt zahodnjaškega sistema 'kapitalizma s človeškim obrazom', ki ga je njegovi državi vsilil Zahod.

Film Karate Kid nenamerno demistificira, razgali prikritost ekonomsko-socialnega pritiska (Drejeva mati se je na Kitajsko prisiljena preseliti zaradi odrejenega delovnega mesta). Po drugi strani pa se film zaveda moči stoičnosti – v filmu zaslišimo pop-uspešnico Poker Face, ki predstavlja tako resnico zahodne brezizrazne eksportne politike kot tudi resnico vzhodnjaških borilnih veščin: kdor zna svoje emocije bolje prikriti, zmaga.

Ocena: 3 / 5