Ko pogledaš iz zraka, povsod vidiš življenje

Primož Hieng, kamniški novinar in fotograf, se vse bolj uveljavlja s svojimi fotografijami, posnetimi iz ptičje perspektive. "Čeprav te kraje dobro poznam, je pogled iz zraka vedno čaroben in največkrat neznan," pravi in priznava, da dobrih fotografij iz zraka ni brez dobrih pilotov.

Srednjeveško središče Kamnika je skupaj z naravnimi lepotami njegove širše okolice zagotovo med večkrat fotografiranimi motivi na Gorenjskem, a pogled od zgoraj še vedno ostaja v domeni redkih izbrancev, ki jim sprehod po trdnih poteh ne predstavlja več edinega izziva. Med oblake se je s svojim fotoaparatom v roki in skupaj z vrhunsko usposobljenimi piloti Letalske enote Slovenske policije že velikokrat podal tudi Primož Hieng, ki je svoje posnetke strnil v več razstav in tudi monografijo. Kamniška občina je tako v teh dneh dobila svoj prvi knjižni portret iz zraka pri nas.

»Pogled iz zraka je drugačen od tistega pri gledanju zemljevida ali satelitskega posnetka. Pogled iz zraka je čaroben, največkrat neznan. Kot prazen kos slikarskega platna. Ko gledaš iz zraka, povsod vidiš življenje. Avtomobili hitijo sem in tja, ljudi komaj še opaziš. In vidiš, da so mesta čista in pospravljena, da nekje ob četrtkih praznijo posode za smeti. Na vrtu sredi mesta se suši perilo. Nekdo pije kavo za kavarniško mizo in se hladi v senci velikega senčnika,« svoja opažanja iz ptičje perspektive slikovito opiše Primož Hieng, ki navdušen priznava, da je ob fotografiranju iz zraka vedno znova očaran nad pogledom in lepoto, ki se odpira pod njim.

»Tam zgoraj na planini obnavljajo streho pastirske bajte in nekdo se je s terenskim avtomobilom pripeljal med krave. Obiskovalci pogledujejo, kdo moti njihov mir. Pomahamo si. Še višje le ropot motorja zmoti tišino na pol zasneženih vrhov. Dva tisoč in petsto metrov nad morjem ni nikogar. Sredi pomladi so tam zgoraj temperature še nizke. Same skale, koničasti vrhovi in zaplate snega. Kmalu bo skopnel … Do jeseni, ko bo tam zgoraj spet zapadel. Ko bomo rekli, da so hribi taki, kot da bi jih s sladkorjem posuli. Nekaj drobnega in rdečega se premika tam spodaj. Pikapolonica ni, zagotovo ne. Saj je niti ne bi videli. Traktor je, tisti rdeči, kakršnih je veliko. In zelenih in modrih tudi. A tale traktor se počasi premika. Tam doli nas ne opazijo ali nočejo opaziti. Ali pa so vajeni takšnih preletov … Rdeča je tudi streha kozolca, kamor bodo znosili, kar so pokosili. Polja so skoraj neskončna. In njive, tiste dolge, so obdelane. So kot svetle in temne proge, so kot pisane preproge, ki so jih spletle pridne roke. Brez niti. Zemlja bo rodila, to opazimo tam zgoraj. Vsak kos zemlje je vzorno obdelan. Vsak meter zemlje bo obrodil. Vsaka ped.«

Primož Hieng, ki je s svojim delom v zadnjih letih že osvojil naziv F1 Fotografske zveze Slovenije – fotograf 1, je do zdaj pripravil že več kot štirideset samostojnih razstav in sodeloval na več kot dvesto razstavah doma in v tujini, celo v ZDA, Južnoafriški republiki, na Kitajskem in v Singapurju. Izjemna in tudi z etnološkega stališča dragocena so njegovi sistematična fotografska beleženja slovenskih mask in t. i. narodnih noš, zadnja leta pa se z vsem navdušenjem posveča predvsem fotografiranju iz bolj nevsakdanjih perspektiv. »Moje prvo srečanje s fotografiranjem iz zraka sega v leto 1995, ko sem iz helikopterja Letalske policijske enote prvič fotografiral Kamnik in njegovo širšo okolico. Pod vodstvom zdaj že upokojenega pilota Bojana Živka, ki je imel izreden posluh za moje prvo tovrstno delo, so nastali imenitni posnetki, predvsem pa je v meni dozorela želja, da se s tovrstnim fotografiranjem srečam še kdaj,« pravi Primož, ki je v teh letih iz zraka ovekovečil tudi Sečoveljske soline, Cerkniško jezero, reko Krko (oziroma slovensko eksotiko, kakor pravi privlačnim vodnatim pokrajinam), pa tudi Ljubljano, okolico Kranja, Domžale in predvsem njemu zelo ljubi Kamnik.

Do letenja na splošno Primož sicer nima kakšnega prav velikega veselja, čeprav se v helikopter ob velikem zaupanju do pilotov Slovenske policije vselej poda brez strahu, ga pa močan strah pred višino – zanimivo, spremlja v višjih stavbah, ob steklenih stenah in izpostavljenih ograjah. »V helikopterju me sicer vedno malce stiska v želodcu, a pilotke in piloti so vrhunsko usposobljeni in svoje delo opravljajo maksimalno odgovorno, zato se tam zgoraj vedno počutim skoraj kot v raju. Na naših letih so vedno pripravljeni pomagati in svetovati in leteti tudi po mojih navodilih. Vidi se, da imajo tudi sami posluh do pokrajine, ki je pod nami, in letijo tako, da mi olajšajo delo in tako tudi sami krepko pripomorejo h kakovostnim fotografijam. Sčasoma sem se tudi naučil, da v zraku vse manj gledam na uro, saj so ob lepem vremenu kljub dragi postavki za helikopter določene fotografije neponovljive,« pravi Primož Hieng in doda, da so celo piloti sami, ko jim pokaže fotografije, prijetno presenečeni, saj pokrajino pod sabo med svojim delom sami vidijo povsem drugače.

Kamniška občina je s Hiengovim delom, ki je v svoji monografiji zajel središče samega mesta, južni del občine, Arboretum Volčji Potok, naselja v Tuhinjski dolini vse do Motnika, Vranjo Peč, Kamniške planine in Veliko planino, tako že dobila svoj portret iz zraka, a Primož Hieng si ga v prihodnje želi poslikati tudi z belo snežno odejo, za kar pa bo morda možnost že to zimo.