Zalivi - Pahorjeva čitanka

Kot vse kaže, bo naslednji gost Glasove preje pisatelj Boris Pahor. V Ljubljani so mu dolgo rekli »tržaški pisatelj«, zadnja leta pa se (nekateri s precejšnjo muko) že navajajo na dejstvo, da je prav on ta čas v svetu najbolj znani in priznani slovenski pisatelj. Kdor nima časa ali volje, da bi prebral večji del njegovega obsežnega opusa, ima zdaj imenitno priložnost, da si za tri evre kupi njegovo knjigo z naslovom Zalivi in podnaslovom Čitanka. Izbor, ureditev in spremna beseda v njej so delo zamejske profesorice Tatjane Rojc, izšla pa je v 8000 izvodih v zbirki Knjige za vsakogar oziroma v okviru projekta »Ljubljana – Svetovna prestolnica knjige 2010«. Urednica je izbrane odlomke razvrstila v šest poglavij in sicer tako, da je v njih zajela vse »tri ključne tematske sklope« njegovega opusa. »Pahorjev opus idealno delimo na tri ključne tematske sklope, kjer se posamezne tematike in posamične zvrsti prelivajo ali celo med seboj prekrivajo, saj Pahor nikoli ni zgolj pripovednik ali zgolj esejist in to daje njegovi literaturi svojski stilni pečat. Prvi sklop se veže na Trst in otroštvo, pisatelj je tu pričevalec fašističnega preganjanja in narodnega genocida, ki ga je doživljala Primorska od podpisa Rapalske pogodbe 1920 do kapitulacije fašistične Italije leta 1943. To poglavje njegovega življenja predstavlja konstitutivno izkušnjo, ki ga je temeljno zaznamovala. Na začetku življenjske poti in s svojo tragičnostjo uvaja osrednjo os, okoli katere se pletejo vprašanja-oksimoroni, ki jih Pahor razpreda skozi celotno literarno delo: vprašanja obupa in upanja, smrti in življenja, ki se prelevi v za Pahorja značilni thanatos-eros, vprašanje smrti in ljubezni in se veže na avtorjevo taboriščno izkušnjo. Tretji sklop pa zajema avtorjevo esejistično dejavnost, ki je nedeljivo povezana z njegovo osebno in pisateljsko zgodbo, predvsem pa s slovensko narodno usodo.«

Lepo bi bilo v tem prikazu navesti iz vsakega od ključnih treh tematskih sklopov vsaj po en odlomek. Ker bi bilo preveč, naj izberem enega. Tistega, v katerem pisatelj sporoča, kako so mu po nekaterih njegovih zapisih očitali, da skuša »povečati vtis hudega«. »Tako se je na primer zgodilo, ko je, zdaj moj berlinski prijatelj, profesor Thomas, predlagal prevod Nekropole v nemščino pri Berlin Verlagu. Na moje vprašanje, kaj bi v knjigi pokritiziral, je priznal, kako se mu zdi pretiran prikaz navedbe učitelja, ki kaznuje šolarke za izrečene slovensko besedo s pljuncem v usta. No, dragemu Thomasu sem, ker pri pogovoru nisem imel podatka pri roki, v pismu potem navedel ime tistega učitelja. Imenoval se je Sottosanti, služboval pa je v vasi Vrhpolje pri Vipavi (v it. Vipacco). A navedel bi mu lahko tudi ime učiteljice, bila je to Clementina Modelli iz Mecine (Bologna), ki je desetletno deklico Marijo Tušar iz Idrije, ker se je pogovarjala po slovensko s součenkami, tako nabila, da so jo zdravili v bolnišnici več tednov. A o teh dozdevnih 'pretiravanjih' imam tudi sam značilen primer. Ko sem v časniku bral pričevanje neke učiteljice, kako je fašistični učitelj obesil za kite na kavelj obešalnika učenko, ki je v razredu spregovorila po slovensko, sem se najpoprej začudil, da mi je Bevk zatrjeval, da se dogodka ne da pisateljsko podati (bal se je, da bi tak opis škodil političnemu sožitju), potem pa, ko je črtica bila prevedena v francoščino in angleščino, sem angleški prevod poslal slovenskemu uredniku v Združenih državah. A ni bilo z objavo nič, ker mi je ljubeznivi gospod priznal, da bi se italijanski ljudje tam taki izmišljeni zgodbi uprli. Pa še to sem doživel, da je založba Gallimard odklonila zbirko novel, med katerimi je bila tista o požigu Narodnega doma, tista o zastrupitvi glasbenika Lojzeta Bratuža in tista o za kite obešenem dekletcu. Razlog odklona: zbirka izraža protiitalijanskega duha …«

Pomislite: celo pisatelj, ki ga imamo za najbolj primorskega med vsemi in mu dolgujemo Čedermaca, je za enega od mnogih resničnih, a »pretiranih« dogodkov iz kronike fašističnega nasilja nad našimi rojaki zapisal, da se »ne da pisateljsko podati«! Pahor pa zahteva in počne ravno to: da se vsaj v literaturi »poda« tisto, česar se (v imenu miroljubnega sožitja!) ogibajo politiki, gospodarstveniki in še marsikdo. Znano je splošno nagnjenje v Italiji in med večino Italijanov, da bi kar naravnost spregledali ali vsaj odrinili vse neprijetne spomine na svojo aktivno fašistično dobo. Ta pa se je nadvse simbolno začela ravno v Trstu, 13. julija 1920, ko so fašisti požgali slovenski Narodni dom. »Eia, eia, eia – alala! so peli možje s črnimi fesi, a gasilci so vseeno razvijali dolge cevi in množica se je razmikala. In curki so brizgali visoko in so bili cvileči, peketajoči vodometi sredi škrlatnega večera. Črni možje pa so vpili in rajali kakor Indijanci, ki so privezali žrtev h kolu in zanetili pod njo ogenj. Rajali so z manganeli in s sekirami v rokah. Tedaj je sekira presekala gasilcu cev in curek se je ustavil visoko v zraku kakor bezgov cvet, ki ga ogenj zlati. Potem je cvet padel in iz presekane cevi v gasilčevih rokah je vrela voda kakor iz žile kri …« Sedemletni Pahor je ta prizor doživel na lastne oči.