Razpolovna doba

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: GG Plus / sobota, 4. september 2010 / 06:00

Z razpolovno dobo se v naravoslovju označuje čas, potreben, da natanko polovica neke snovi ali subjekta razpade. Najbolj znan je tovrstni način razpadanja radioaktivnih snovi, o njem pa je mogoče govoriti tudi pri drugih. Pa se malo poigrajmo in poglejmo, kaj bi zneslo, če ta pojem uporabimo v politiki. Denimo, da je bila razpolovna doba tistih, ki so prišli na oblast leta 1945, natanko 45 let. Spomladi 1990 so na volitvah oblast izgubili, polovica jih je že v teh 45 letih »razpadla« (beri: umrla naravne ali politične smrti), druga polovica pa je znova odšla v ilegalo (kot pred letom 1941) in domnevno še naprej učinkuje iz političnega podtalja kot »udbomafija«, »Kučanov klan« ali kakor se že temu reče. Gospodarsko, politično in duhovno ozračje v tej državi naj bi bilo še zmeraj prežeto s sevanjem, ki ga povzroča razpadanje rdeče radioaktivne substance.

Gornja domneva sicer ni moja, zrasla je v okrilju klana JJ, v katerem bi se z njo najbrž strinjali. Ironija zgodovine pa utegne biti v tem, da se tudi temu klanu že približuje njegova razpolovna doba. V drugi polovici osemdesetih naj bi si Niko Kavčič, ki velja za sivo eminenco udbomafije, omislil diabolični načrt, kako v politično orbito lansirati dva obetavna rdeča mladca, Igorja Bavčarja in Janeza Janšo. Poveril jima je (spomladi 1988) izdajo Dnevnika in spominov Staneta Kavčiča. Provokacija je uspela, imenovana sta bila v letih osamosvojitve glavna operativca, prva moža policije in teritorialne obrambe, brez katerih bi spopada z JLA pač ne dobili. A kot ponavadi v takih rečeh, se tudi v primeru teh dveh »hudičevih učencev« ni vse godilo tako, kot je predvidel njun učitelj. Prvi ni uspel v poskusu, da že leta 1992 postane predsednik vlade, potem se je počasi umaknil v gospodarstvo, kjer je v zadnjih letih uspešno pokončal podjetje, ki je bilo ponos primorskega gospodarstva; zdaj ga, kolikor mi je znano, čaka obravnava na sodišču. Kot meteor je preletel pot od heroja osamosvojitve do gospodarskega kriminalca in naposled izgorel, njegov čas se ni le prepolovil, ampak tudi iztekel. Njegov tovariš iz let narodnoosvobodilnega boja je iz odpornejše snovi. Po zmagi je moral v opozicijo, se iz nje po dolgem pohodu vrnil na najvišje politično mesto v državi, zdaj pa kot vodja opozicije čaka na novo priložnost. A zgodila se mu je tudi afera Patria in bil naj bi v skupini petih oseb, proti katerim sicer še ni vložena obtožnica, ampak le »obtožni predlog« … Kaj to pomeni, bo pokazal čas, najbrž že kmalu, tudi iz tega spopada bo veliki borec morda vstal kot zmagovalec (če ne bo v njem izgorel).

Gledam fotografijo, ki je nastala 7. julija 1991 med pogajanjem na Brionih. Za vrtno mizo ob kavi sedijo (z leve) Dimitrij Rupel, France Bučar, Lojze Peterle, Milan Kučan in Janez Drnovšek, vsi so zaskrbljenih obrazov, trije si z roko podpirajo trudno glavo … Bavčarja in Janše na sliki ni, sta v domovini na bojnih položajih. Pa poglejmo še, kje in kaj so danes junaki z Brionov. Dr. Rupel ravno zdaj spet utruja z enim od svojih pisanj, a zna biti, da je razpolovna doba tudi njemu že pošla; dr. Bučar se je pravočasno umaknil v pokoj, a kot prava gorenjska grča se še kdaj odmevno oglasi in opozori, da je nekaj gnilega v deželi Kranjski; prvi predsednik vlade te države, ki svojemu prvemu položaju pravzaprav ni bil kos, je zdaj evropski poslanec in to mu kar pristoji; prvi predsednik republike je v pokoju, a če je verjeti JJ, še vedno vodi svoj klan; dr. Drnovšek je, upam, v deželi večnosti, kamor si je v svojih zadnjih letih tudi sam želel … Kot kaže, bo razpolovna doba elite, ki je prišla na oblast 1990, za kako polovico krajša od enake dobe tiste, ki se ji je to zgodilo 45 let pred tem?