Zlata poroka v domači galeriji

Besedilo: Marija Volčjak
Kategorija: Zanimivosti / / 06:00

Bogica in Zdravko Krvina sta v soboto, 21. avgusta, v domači galeriji v Gorenji vasi z zlato poroko potrdila petdeset let skupnega življenja, v navzočnosti družine in številnih gostov.

Galerija Krvina v Gorenji vasi, kjer v zadnjih letih pripravljajo tudi poroke, je bila minulo soboto prizorišče prav posebne poroke. Bogica in Zdravko Krvina sta v domači galeriji z zlato poroko praznovala petdeset let skupnega življenja. Po pooblastilu matičarke je zlato poroko potrdil Janez Bohorič, v navzočnosti družine in številnih gostov. Galerija je bila točno opoldne nabito polna, ko sta si Bogica in Zdravko tako kot pred petdesetimi leti izmenjala (nova) poročna prstana, v navzočnosti istih prič – Marije Potočnik in Marjana Rožiča. Slovesnost je bila odlično pripravljena in nabita s čustvi, najlepše jih je v svojem zaključnem nagovoru izrazila Bogica, ko je dejala: »Zadovoljna in srečna sva, ker živiva v prijateljstvu s sinovoma in snahama ter s štirimi vnukinjami in vnukom. Zadovoljna in srečna sva, ker imava veliko prijateljev, ki radi prihajajo v Gorenjo vas. V zakonu z Zdravkom mi res nikoli ni bilo dolgčas, kamorkoli sva šla, povsod sva srečevala prijatelje in znance.«

Koliko prijateljstev sta ustvarila v petdesetih letih, je pokazala tudi sobotna zlata poroka, ki so jo napolnila prisrčna prijateljska srečanja s 140 povabljenci. Vsi so prišli radi in dobre volje ter se na slavju zadržali v pozno popoldne. Med povabljenci sem bila, ker smo v zadnjih desetih letih v Galeriji Krvina pripravili kar šestnajst Glasovih prej. Krvinovi so nam gostoljubno (beri brezplačno) ponudili prireditveni prostor in pripomogli, da so bile preje dobro obiskane in prijetne, zato je sodelovanje sčasoma preraslo v prijateljstvo.

Toda vrnimo se ob zlati poroki v čas pred več kot petdesetimi leti. Junija 1957 so se razposajene maturantke iz Poljanske doline, ki so v srednješolskih letih bivale v domu Anice Černejeve, peljale z avtobusom. Tam je bil tudi Zdravko, oko se mu je ustavilo na Bogici, ki mu je bila najbolj všeč. Bogica tega takrat ni opazila, zanjo je bilo usodno srečanje na mladinskem seminarju v Gozd-Martuljku, kamor so se peljali z vlakom. Zdravko se je potrudil, da sta z Bogico sedela v istem kupeju. Med potjo so si ogledovali fotografije, takrat je bilo v navadi, da so jih nosili s seboj. Zdravko je Bogici vzel eno njenih fotografij, ki jo obledelo in na robovih obrabljeno še vedno nosi v denarnici, že 53 let.

Poročila sta se po treh letih, deset mesecev po poroki je na svet prijokal Bojan, kasneje še Jure. Bogica je hitro spoznala, kaj pomeni biti politikova žena. Datum poroke sta prestavila, poročno potovanje odložila, ko se je rodil Bojan, je bil Zdravko v Moskvi ... Veliko je bila sama, saj je Zdravko vsako delo, ki se ga je lotil, skušal opraviti kar najbolje. Zdravko je bil komandant mladinskih brigad pri izgradnji avtoceste, nato zelo uspešen župan v Škofji Loki, pa direktor Kliničnega centra v Ljubljani, sledile so politične funkcije vse do leta 1990, ko se je upokojil. Še vedno neutrudno pripravlja prireditve v Dražgošah. Tudi Bogica je bila uspešna v učiteljskem poklicu, ki ga je zaključila kot ravnateljica. Njeni priročniki o učenju so namenjeni otrokom in staršem, pripoveduje jim, da je tudi učenje lahko prijetno. Tudi v pokoju nista brez dela, skrbita za galerijo Krvina, kjer se vedno kaj dogaja.