Starejšim približali svet računalnikov

Projekt Simbioza, ki spodbuja sodelovanje in prenos znanja med generacijami ter vseživljenjsko učenje, je letos že tretjič povezal vso Slovenijo. Kot prostovoljka se mu je v Kranju pridružila tudi predsednica vlade Alenka Bratušek.

»Iskreni nasmehi, iskrice v očeh, stiski rok … to je tisto, kar šteje,« je bistvo vseslovenskega prostovoljskega projekta Simbioza poskušala strniti vodja projekta Ana Pleško. Cilj projekta je sicer dvig računalniške pismenosti in zanimanja za učenje e-veščin med starejšimi, obenem pa želijo med mladimi promovirati vrednote prostovoljstva in odgovornosti ter krepiti proaktiven odnos do družbe in lastne prihodnosti. Simbioza je uspela v dveh letih povezati več kot pet tisoč mladih in skoraj enajst tisoč starejših. Na Gorenjskem se je v minulih dneh Simbioza odvijala na 39 lokacijah, kjer so našteli 432 udeležencev, ki jim je svet računalnikov pomagalo odkrivati 268 prostovoljcev. Najstarejši udeleženec je bil star 87 let, najmlajši prostovoljec pa je imel komaj enajst let.

Udeležence Simbioze v kranjski knjižnici je v torek obiskala tudi predsednica vlade Alenka Bratušek. Popeljala jih je v svet svetovnega spleta in jih seznanila s tem, za kaj vse ga je mogoče uporabljati v vsakdanjem življenju. »Tu gor najdete 'vse živo',« jim je razložila, medtem ko so skupaj iskali Avsenikovo Golico na You tubu. In se potem še pošalila na svoj račun, ko jim je pokazala, da je tam mogoče najti tudi priredbo skladbe Modrijanov Ti, ti, ti moja Alenkica. »Da boste videli, kaj vse moramo politiki prenašati,« se je kislo nasmehnila. Seveda jim je predstavila tudi bolj resne stvari, kot je recimo nov portal republiške geodetske uprave, na katerem so objavili nove vrednosti nepremičnin. »Ker so jih objavili samo na spletu, se nam je zdelo prav, da to pokažemo tudi starejšim,« je pojasnil pobudnik projekta Žiga Vavpotič, ki ga veseli, da se jim je pridružila tudi predsednica vlade, saj so prvič dobili tako podporo z vrha države. Prepričan je, da je to ne samo velika moralna podpora projektu, ampak obenem priložnost za promocijo projekta in njegovo širitev tudi zunaj meja naše države.

Z njeno predstavitvijo spleta so bili zadovoljni tudi udeleženci brezplačnega računalniškega tečaja v kranjski knjižnici. »Kar precej smo govorili o politiki, kar je prav tako uporabno, čeprav mene bolj vleče v tehniko,« je priznal Roger Resnik, ki se je tokrat prvič srečal z računalnikom. Na ta način, nam je zaupal, si želi razširiti obzorje, zato si bo računalnik omislil tudi doma. »Najprej pa sem želel preveriti, ali ga ima sploh smisel kupovati,« je pojasnil Resnik in dodal, da je imel sprva kar malo treme, ki pa se je ob pomoči številnih prostovoljcev hitro razblinila. »Preden sem se zavedel, sem bil že sproščen.« Tudi Vera Djordjević je želela najprej na tečaju preveriti, ali se ji splača kupovati računalnik. »Rada bi se namreč naučila uporabljati spletno telefonijo, da bi se lahko pogovarjala z vnuki, ki so šli po svoje.« Desa Jakara pa je ugotav­ljala, da danes že skoraj njena tri- in petletna vnuka obvladata računalnik, zato se je želela tudi sama poglobiti vanj. »Pred pol leta so mi za darilo kupili računalnik in zato bi rada izpopolnila svoje računalniško znanje.« Priznala je, da zelo rada brska po spletu, pri čemer jo najbolj zanimajo kuharski recepti in uporaba zdravilnih rastlin. »Želim se učiti, ne samo čepeti doma,« pa je bila odločna Slavica Žbogar, ki je priznala, da je računalnik uporabljala že prej, a si je želela spoznati tudi Face­book in iskanje po spletnih zemljevidih. »Vesela sem, da lahko človek pride v 'dnevno sobo Kranja' in se tukaj uči,« je bila zadovoljna. Ker se je tisti dan naučila, kako shraniti določeno spletno stran med zaznamke, nam je še zatrdila, da si bo zdaj med zaznamke shranila tudi spletno stran Gorenjskega glasa.

Pomen računalniškega opismenjevanja starejših je Ana Pleško najbolj plastično ponazorila z zgodbo ene od letošnjih udeleženk: »Gospa je pri zdravniku dobila listek, naj se za pregled naroči prek spleta, in ker tega ni znala, je prišla na tečaj, da bi se naučila.« Poudarila je, da smo do starejših pogosto diskriminatorni, ko jim rečemo, da bodo več informacij našli na tej in tej spletni strani. »Prav iz tega se je pred tremi leti razvila zgodba Simbioze.« Starejši, ugotavlja, so zelo odprti za nova znanja in se radi učijo, predvsem pa ne obupajo prehitro. »Obenem na ta način tudi nam, mladim pokažejo, da nikoli ni prepozno za učenje česa novega. To so tiste neprecenljive stvari, ki jih lahko damo eden drugemu,« je še dejala Ana Pleško. Tudi prostovoljka Nina Sirk nam je zatrdila, da je zanjo pomoč pri Simbiozi zelo dragocena izkušnja. »Ne samo, da mi pomagamo starejšim, tudi oni nam veliko dajo nazaj. Dober občutek je, da pomagaš sočloveku.« Starejši, je še dodala, se zelo radi učijo in so zelo hvaležni za pomoč, ki jim jo nudijo prostovoljci.

Prav zato si pri Simbiozi želijo, da bi presegli okvire oktobrskih delavnic in bi ta projekt postal trajnos­tnen, v njegovem okviru bi mladi vsak dan pomagali starejšim. »V Ljubljani je tako že zaživel Medgeneracijski center, ki bi jih radi širili naprej po državi,« je pojasnil Vavpotič. Zasnovali so tudi program Simbioza šol, v okviru katerega bi starejšim odprli vrata šol, in Simbioza mojster – neprofitni projekt, ki bo v duhu socialnega podjetništva težje zaposljivim mladim v večjih krajih v Sloveniji omogočil izobraževanje in pridobivanje prvih delovnih izkušenj. »Osnovni namen je, da se mladim brez izobrazbe in prvim iskalcem zaposlitve ponudi priložnost, da razvijejo svoje znanje, ki starejšim ljudem pomaga pri pridobivanju osnov računalniških znanj.«

Osnovni namen Simbioze, je še dejal Vavpotič, ostaja računalniško opismenjevanje starejših. »Obenem pa ugotavljamo, da je Simbioza to že prerasla in postaja iskrena zgodba medgeneracijskega sodelovanja. Zato nikoli ne vemo, kaj sledi – mogoče bo Simbioza kdaj kuhala, šivala … in bomo tudi starejše aktivirali, da kaj naučijo mlajše,« je končal Vavpotič.