Ljudje prepoznavajo različnost

Besedilo: Igor Kavčič
Kategorija: Kultura / / 06:00

S koncertom Benjamina Bagbyja in njegovo izvedbo anglosaškega epa Beowulf se je v nedeljo zaključil letošnji Festival Radovljica. V soboto prvič koncertni večer brez glasbenikov.

Sobotni, predzadnji koncert letošnjega Festivala Radovljica je bil nekoliko drugačen. V osemindvajsetletni zgodovini festivala se namreč še ni zgodil koncert brez glasbenikov, oziroma da bi občinstvu namesto glasbenikov igral stroj. V baročni dvorani Radovljiške graščine smo namreč poslušali klavirske skladbe v izvedbi avtorjev samih, samih skladateljskih veličin, kot so Edvard Grieg, Gustav Mahler, Maurice Ravel, Claude Debussy, Camille Saint-Saens … Njihova muzika je zvenela tako živo, pa vendarle ni bila izvajana v živo, saj so skladatelji pokojni že po osemdeset in več let. Tokratni gost iz Nemčije, Hans – Wilhelm Schmitz je namreč s seboj pripeljal restavriran mehanski stroj firme Welte - Mignon, ki s pomočjo zapisov, gre za perforirane zvitke papirja, »igra« na klavir. Organizator je priskrbel odlično restavriran klavir znamke Steinway iz leta 1941, iz katerega so zvenele skladbe, kot so jih v začetku 20. stoletja zaigrali njihovi avtorji. V času, ko še ni bilo radia in gramofona, so v nemškem podjetju Welte & Söhne namreč snemali skladbe mnogih znanih skladateljev in pianistov tistega časa. S takim strojem je bilo potem moč popolnoma avtentično reproducirati njihovo igranje, skladatelji pa so tako prvič lahko slišali same sebe na posnetku. »Mnogi so se tudi jezili, da je zagotovo napaka na papirju ali stroju, če jim kateri del skladbe ni bil natančno zaigran,« je povedal Schmitz in dodal, da so med leti 1904 in 1932 naredili več kot pet tisoč posnetkov. Naprava za predvajanje posnetkov je bila praviloma dvainpolkrat dražja kot klavir, zato so si take stroje lahko privoščili le v kraljevskih družinah, industrialci in veleposestniki. Žal so bili med vojno in po njej uničeni vsi trije snemalni stroji, danes pa nihče ne ve, kako so bili ti narejeni oziroma so snemali glasbo. Zato so predstavljeni svitki še toliko bolj dragoceni.

»Tokratni koncert je bil res nekako poseben, in opažam, da občinstvo ob nekoliko manjšem obisku kot na siceršnjih koncertih, ko je bila dvorana praviloma polna, tega še ni vajeno,« je povedala srce in duša festivala Marija Kolar in dodala, da, odkar je umetniški vodja Domen Marinčič, gradijo festival na raznoliki in nekoliko drugačni glasbi, kot jo ponujajo podobni festivali po Evropi. »Festival je ob tem pridobil tudi na kvaliteti, saj Domen, tudi sam glasbenik, v program uvršča le tisto, kar dosega dovolj visoko kvalitetno raven.«

Z izvedbo festivala in obiskom je zadovoljen tudi že četrto leto umetniški vodja Domen Marinčič, čeprav letos v primerjavi z lani opaža za odtenek manjši obisk. »Ljudje raje pridejo poslušat glasbo in izvajalce, ki jih že poznajo. Zelo pa sem zadovoljen, da prihaja na koncerte vedno bolj raznoliko občinstvo, kar je tudi naš namen.« Letos so kar trije koncerti bili gledališko glasbeni projekti in so privabili tako glasbeno kot gledališko občinstvo. »Ni moj namen, da povabim le enega izmed dvajsetih izvajalcev določene glasbe, ampak da gre za neko specifiko izvajalcev, skladb, ki jih izvajajo, ali pa inštrumentov, na katere ti igrajo.«

Letošnji festival je še enkrat znova potrdil pravo usmeritev, ki jo v zadnjih letih peljeta oba moja sogovornika, saj so bili vsi koncertni večeri odlično sprejeti, posebej koncerti s slovenskimi izvajalci, prav tako pa tudi nekatere tuje zasedbe in posamezniki, kot The Harp Consort, Pino de Vittorio Ensemble, Benjamin Bagby …