Grenčin poln pelin

Pravi pelin je najbolj znan po svojem izjemno grenkem in trpkem okusu, zaradi česar so ga pesniki vzeli za simbol bolečine in grenkobe, skratka hudega v življenju. V fitoterapiji pa so prav grenčine, ki jih v obilju vsebuje, pelinova glavna odlika. Zaradi njih slovi kot odličen lek za želodec, ki vzbuja tek, pospešuje prebavo in delovanje žolča, preganja vetrove, odpravlja napihnjenost ...

Pravi pelin (Artemisia absinthium), rastlina z aromatičnim vonjem in zelo grenkim okusom, obožuje suhe travnike in stare zidove, najpogosteje pa ga gojimo po vrtovih – vendar ne zaradi lepega videza, s katerim se rastlinica, ki jo prištevamo med plevele, ravno ne more pohvaliti, pač pa zaradi njenega močnega vonja, ki v okolici učinkovito preganja listne uši in druge škodljive insekte. No, tisti, ki nekaj damo na zelišča, jo seveda gojimo zaradi njenih silnih zdravilnih učinkov. Od julija do septembra nabiramo rumeno cvetoče poganjke in pritlične liste.

Preganja nejevoljo in morsko bolezen

Pravi pelin je že v davni preteklosti veljal za pravo panacejo, rastlino, ki zdravi vse bolezni. Rimljani so bili prepričani, da omogoča večno zdravje. Rimski filozof in sladokusec Lukrecij omenja, da so pelin uživali proti glistam, Galen ga je uporabljal kot zdravilo proti vročini. Znamenita medicinska šola v Salernu je učila, da pelin preprečuje morsko bolezen ter lajša bolečine v želodcu in živčno napetost. Hipokrat ga je med drugim priporočal proti zlatenici, tetanusu in za čiščenje maternice, Dioskurid pa je zapisal, da ogreva in pospešuje prebavo. V srednjem veku so z njim zdravili domala vse bolezni, od kuge, kolere, revme, angine, mumpsa, zobobola, skorbuta, vodenice, bledičnosti, želodčnih obolenj, morske bolezni do ohromelosti. Veljalo je tudi, da pelin na mah pomiri jeznorite in prepirljive ženske in preganja nejevoljo.

Pelin roža spravi vse naprej …

Pelin rožo ali pelinko, kot so pelinu svoj čas rekli, je v izdatni meri uporabljalo tudi slovensko ljudsko zdravilstvo. Veljal je za splošno zdravilo, ki ni smelo manjkati v nobeni domači lekarni, seveda tudi na domačem vrtu ne. Na spisku najbolj čislanih in največkrat uporabljenih zdravilnih rastlin, s katerimi so se zdravili naši predniki, zaseda pelin visoko drugo mesto, prehitel ga je le brin. Stare zeliščarske bukve o njem med drugim zapišejo sledeče: »Na vodi kuhaj pelin in pij, stori dobro v želodcu in iz njega spravi vse naprej. Kterga glava boli, da ne more spati inu misliti, skuha naj pelina na vodi, si ga obveže okoli al pa z jeshom opari in duha, bo zdrav.«

Lek za tek

Zelišče pelina v ljudskem zdravilstvu najpogosteje uporabljajo za dobro prebavo in tek. Pelin je krepčilo, zbuja izločanje žolča in kar hitro odpravi vsakršne prebavne motnje in napenjanje. Dr. Katja Galle-Toplak v Zdravilnih rastlinah na Slovenskem piše: »V ljudski medicini velja za izredno dobro sredstvo pri slabem delovanju želodca, pri slabi prebavi in pri žolčnih težavah. Zaradi grenčin deluje pri slabem teku, pri prebavnih težavah, kot sta spahovanje in napet želodec ter trebuh; preganja vetrove in pospešuje delovanje žolča.« Z njegovo pomočjo lažje uženemo kronično zaprtje, zgago, neprijeten zadah iz ust, črevesne zajedavce. Priporoča se pri splošnem pomanjkanju prebavnih sokov in lenosti želodca, zato kot začimba sodi k mastnim jedem, ki jih naredi bolj prebavljive. Lajša tudi nekatere jetrne bolezni, odvaja vodo iz telesa in pomaga pri hujšanju.

Nadaljujemo prihodnjič, ko bomo spoznali še nekatere druge zdravilne odlike pelina, njegove zdravilne pripravke in opozorili pred pretiranim uživanjem pelinovega čaja in zlasti – absinta in pelinkovca. Že danes posvarimo, naj se pelinu v vseh oblikah strogo izogibajo nosečnice in doječe matere.