Kulturno izročilo slovenskega planinstva

Povod za prispevek je odprtje Slovenskega planinskega muzeja v Mojstrani, 7. avgusta. Pa tudi iz vsega, kar je bilo pred njim, je razvidno, da je planinstvo eden največjih zakladov slovenske kulturne dediščine.

Planinstvo danes doživljamo predvsem kot množično rekreacijo na eni in vrhunski šport na drugi strani, pa kot eno od vej našega turizma in podobno. V svoji več kot stoletni zgodovini – od 1893 je organizirano v Slovenskem planinskem društvu in danes v Planinski zvezi Slovenije – pa je imelo poleg športno rekreativne in turistične še marsikatero drugo vlogo. Narodnobuditeljsko, denimo, v letih, ko smo Slovenci kot narod prihajali k sebi in se skušali hkrati dokazati tudi navzven, pred drugimi narodi, v začetku zlasti pred nemško govorečimi rojaki, s katerimi smo tekmovali tudi za prvenstvo v naših gorah. V tej tekmi je veliko in simbolno zmago dosegel gorenjski rojak Jakob Aljaž s postavitvijo stolpa na vrhu Triglava. Ko je bil postavljen, ga je podaril SPD, ceremonija odprtja se je zgodila 7. avgusta 1895. Na isti dan smo 115 let pozneje končno dočakali tudi odprtje Slovenskega planinskega muzeja v Mojstrani. Za kulturni spomenik državnega pomena je bil Aljažev stolp razglašen šele avgusta 1999; to je po eni strani hvalevredno, po drugi pa priča, da sta naša narodna skupnost in država rabili več kot sto let za spoznanje, da to ni le kup železja, temveč simbolni objekt.

Še preden so ga odprli, je Planinski vestnik, ki je začel izhajati februarja istega leta, zapisal: »Dobro znani slovenski rodoljub in turist vlč. g. Aljaž, župnik na Dovjem, v čigar župniji stoji deloma slovenski velikan Triglav, je sprožil drzno misel, vrhu Triglava postaviti majhen stolp. Marsikomu se morebiti zdi ves načrt neizvršljiv, a jekleni vztrajnosti in požrtvovalnosti g. župnika se bode gotovo posrečila izvršitev te čudovite stavbe, katero bode postavil g. Aljaž ob svojih stroških. Stolp bode okrogel, 1,90 m visok, 1,25 m bode meril v premeru in imel prostora za 4 do 5 ljudi ter štiri okna proti glavnim stranem neba.« Iz tega odlomka kaže izpostaviti tale poudarek: da je »velečastiti« župnik stolp postavil »ob svojih stroških«. Danes smo polni zamisli, kaj bi se dalo še postoriti, udejanjiti pa jih znamo le v primeru, če jih denarno podpreta občina ali država. Le redko se zgodi, da bi dobre zamisli s svojim denarjem podprli tisti, ki so si v kapitalizmu uspeli pridobiti več kot drugi in bi lahko darovali v javno dobro (in sebi v spomin).

V Zgodovini slovenskega planinstva (založila Didakta, Radovljica, 2009), odlični in zajetni knjigi, razdeli njen avtor dr. Tone Strojin to zgodovino na tri velika obdobja: obdobje meščanskega planinstva (1893-1941), obdobje množičnega planinstva (1945-1990) in obdobje liberalne usmerjenosti v planinski organizaciji (po letu 1990). Res so bili v prvem obdobju planinci le tisti, ki so si to upali in zmogli; »navadnim« ljudem se hoditi v hribe ni niti spodobilo. Po letu 1945 smo planinci postali tako rekoč vsi. »Novejše obdobje še ni izoblikovalo pogledov na planinstvo, v tem pogledu je nekonformistično do vsega in vseh«, ugotavlja Strojin. Živimo torej v času, ko so odprte vse možnosti, ob dobrih tudi slabe in čas bo pokazal, ali dobro tudi v našem času zmaguje. Že zdaj pa lahko izpostavimo dosežke najboljših posameznikov iz množice planincev. Mislim na naše vrhunske alpiniste in njihove dosežke v svetovnih gorah. Če kje, potem smo Slovenci v tej disciplini v svetovnem vrhu. Naše gospodarstvo in država pač ne moreta konkurirati velikim ekonomijam in državam, tudi naši umetniki se v svetu nekako ne morejo uveljaviti; nogometaši so sicer prišli na sklepni turnir svetovnega prvenstva, v finalnih tekmah pa ne bi imeli realnih možnosti. Nekateri dosežki naših alpinistov pa so v planetarnem vrhu in kot taki priznani tudi v ustreznih publikacijah.

No, ne gre le za vrhove, v tem zapisu nas zanima predvsem naša planinska dediščina. V novem muzeju v Mojstrani so na ogled izbrani primerki premične dediščine. Njena celota obsega veliko več. V kulturno dediščino sodi že gorska kulturna krajina, kakršno so v stoletjih skupaj z naravo sooblikovali naši ljudje. Tu je gorska stavbna dediščina, od starodavnih pastirskih stanov na Veliki planini do nekaterih planinskih koč. Dediščina so tudi »znamenja ob poti«, od markacij prek spominskih plošč ponesrečenim do sakralnih znamenj in kapelic. V gorah stojijo številni kipi, upodobljene so v mnoštvu slik, od razglednic, znamk, ekslibrisov do umetniških del, posebno poglavje sta planinska fotografija in film pa mnoštvo RTV oddaj. Že leta 1965 je izšla slovenska planinska bibliografija z naslovom Gore v besedi, podobi in glasbi, v kateri so popisane dotedanje ubeseditve, upodobitve in uglasbitve gorskih vsebin; današnja bi jih vsebovala veliko več. Me prav zanima, koliko tekočih metrov knjižnih polic bi bilo potrebno, če bi hoteli nanje zložiti vse planinske publikacije v slovenščini? Med njimi bi največ prostora zasedel Planinski vestnik, najstarejša med slovenskim revijami, rojena 1895, izhaja še danes. Ne nazadnje: izziv za umetnostnega zgodovinarja bi bila študija o oblikovanju predmetov za planinsko rabo, od obleke in obutve do satelitskih telefonov in spletne podobe gora in planincev … Malo katera od človeških dejavnosti ima ohranjenega toliko izročila in sporočila kot slovensko planinstvo.