Užitek po polžje

Potovalna hitrost v Albaniji, državi, ki je malce večja od Slovenije, je nizka. Ceste so slabe ali pa jih gradijo. Na poti smo videli precej na pol podrtih hiš, a važno je, da je pred hišo mercedes in to lepo opran. Če kaj, potem so v državi biznis avtopralnice.

Naš albanski prijatelj Albi nam je, še preden smo konec julija z avtom prečkali mejni prehod Sukobin med Črno goro (približno trideset kilometrov nad Ulcinjem) in Albanijo, poslal sms sporočilo, naj na albanskih cestah vozimo počasi in previdno. Na to nas je, člane naše petčlanske družine, v nekaj dneh potovanja po Albaniji še večkrat opozoril. Tamkajšnji vozniki so namreč kar hitri in nepredvidljivi. Ceste so slabo označene in včasih ne razumeš, zakaj te prometni znak opozarja, da je hitrost omejena na dvajset kilometrov na uro, spet drugič, ko bi pričakoval kakšno opozorilo za delo na cesti, pa tega ni. K temu je treba dodati, da se Albanija počasi odpira v svet, da je ogromno njihovih glavnih cest eno samo gradbišče, na katerih gradijo avtoceste ali širijo obstoječa cestišča. Nekaj kilometrov avtocest že imajo, vendar je treba biti previden, ker po njih hitijo tudi kolesarji, vozniki obračajo v nasprotno smer, bankine niso urejene, pa tudi kakšnega kmeta, ki žene svojo kravo ali osla na »počasnem pasu«, boste lahko ujeli v fotoaparat. V krožiščih imajo prednost vozila, ki vstopajo v krožišča, torej ravno obratno kot pri nas. Albi se ni mogel načuditi, da nas niti enkrat niso ustavili policisti, ker smo pač tujci in bi se dalo od nas »iztržiti« kak lek, čeprav povsod radi vzamejo tudi evre. Policistov je na cesti veliko, ki pa se, raje kot prekrškom posvečajo albanskim voznikom, na dolgo debatirajo z njimi, se rokujejo in za kakšen strah na cesti res niso.

Pot nas je najprej vodila mimo Tirane do Drača, ki je glavno albansko morsko okno v svet. Mesto, polno albanskih dopustnikov, se širi. Hoteli, apartmajska naselja rastejo kot »gobe po dežju«. Ampak kdo bo vse to zapolnil? Tujcev je bilo v času, ko smo potovali po Albaniji, zelo malo. Morda smo videli največ deset avtomobilov s tujo registrsko tablico. Sredi Tirane smo srečali izgubljeni par z Dolenjskega; nikakor nista našla izhoda iz glavnega mesta za smer Elbasan in naprej za Ohridsko jezero (cestne oznake so v resnici zelo slabe). Znala sta samo nemško, s čimer si nista mogla kaj dosti pomagati. Albanci, kljub temu da je vsak drugi (ali pa vsaj tretji) avto še vedno nemški mercedes, ne govorijo nemško. Govorijo pa italijansko in mladi se že trudijo z angleščino. Na poti smo videli veliko na pol podrtih hiš, a važno je, da je pred hišo Mercedes in to lepo opran. Če kaj, potem so v tej državi biznis avtopralnice. Važno, da je na dvorišču »šlavf«, pa je že tabla ob cesti »lavashi« (avtopralnica).

Drač ima staro mestno jedro, ki ga lepo opisujejo v albanskih turističnih vodnikih. Nas je mesto preveč spominjalo na komercialni turizem, zato smo se peljali dalje do obmorskega mesta Vlorë in naprej proti jugu čez čudovito planoto, ki spominja na našo Pokljuko, tudi po urejenosti. Albanija je zanimiva za tujce zaradi njenih kontrastov. Tirana na primer že daje pridih modernega evropskega mesta, v katerem mlada dekleta z lahkotnimi poletnimi oblekicami, ki bolj odkrivajo, kot zakrivajo, posedajo v lokalih, kadijo in pijejo pivo. Medtem ko smo v mestu Fier, ki je le dobro uro vožnje z avtom oddaljen od glavnega mesta proti jugu, dekleta srečali na večernem sprehodu, nikakor pa ne v lokalu. Zgoraj podpisana sem se počutila kar malce trapasto, ko sem se pridružila soprogu in naročila njihovo lokalno pivo Tirana (še enega imajo, Korcë), moški za sosednjo mizo so skoraj popadali s stolov, ko so videli, kaj pijem. V bistvu je res dvorezen meč, kaj naročiti in kako se vesti, nenazadnje si samo gost dežele, ki jo obiščeš, in naj bi spoštoval tamkajšnje običaje. Tudi v Gjirokastru, mestu iz kamna, v katerem so hišice, zgrajene v strmem hribu, videti kot majhni gradovi, je bil le soprog deležen aperitiva, mladi gostilničar mu je rekel, da je to nekaj za »dedce«. Hrana je bila pa za vse člane družine enaka in zelo okusna. V Gjirokastru smo jedli nekaj zelo podobnega, kot so »mavželni«, ki jih pripravljajo v Podkorenu. Pri obrokih ali po njih postrežejo sadje, zelenjavo, jedli smo tudi okusno začinjen riž s sesekljano govedino, ki je bil povit v vinske liste in dobro zapečen.

Najjužnejša točka, do katere smo se pripeljali, je Sarandë, ki je le kakih dvajset kilometrov stran od grške meje. Še eno turistično mesto za zaenkrat še domače turiste. Za hotelski sobi – zelo čisti! - smo odšteli petdeset evrov za pet oseb. V avtu smo sicer imeli šotor, saj smo nameravali spati po kampih. Nismo pa vedeli, da oznake na zemljevidu (narisani rdeči šotorčki) ne pomenijo, da so tam kampi, ampak samo to, da se tam lahko kampira; na divje, v naravi. Na razgledni točki na hribu nad Tirano so nam rekli, naj šotor postavimo kar ob restavraciji in da naj nas nič ne skrbi za varnost, ker v bližnji gorski hiški počitnikuje predsednik vlade in je zaradi tega območje varovano.

Albanija se odpira Evropi in moderni val je ne bo zaobšel, vendar pa države svetovni turistični promotorji še vedno ne priporočajo za obisk, češ da naj bi bila prenevarna zaradi kriminala. Naša izkušnja je bila samo dobra. Domačini so nam pomagali, če ne drugače, smo se sporazumevali z rokami, če smo rabili kak nasvet. Za slovo smo albanskemu cariniku plačali dva evra, menda za izstopno takso iz države. Dali smo mu denar in se odpeljali proti domu …