Dali smo mu vse (2)

»Ko je bil star enajst let, smo za prodajo večje parcele iztržili kar precej denarja. Z ženo sva dolgo časa razmišljala, kaj naj narediva. V banko ga nisva hotela nesti, ker so bili to čudni časi, nastajala je nova država in nihče ni vedel, kaj se bo lahko še zgodilo. Beseda je dala besedo in tako sva se z ženo domislila, da bi sezidala večjo hišo, spodaj bi bile lahko delavnice, zgoraj pa stanovanje. Zdelo se nama je, da bi bila ta hiša največje darilo za Robija, saj bi imel kam iti, ko bi se poročil.«

Robert ju je boleče izdal že v času šolanja. Kljub skupni odločitvi, da se bo izučil za mehanika, se je konec prvega letnika, brez vednosti staršev, prepisal na eno od ljubljanskih gimnazij. Res je, da je imel najboljše ocene, a to ni bilo nobeno opravičilo. Doma se je zmeraj izgovarjal, da staršema sploh ni potrebno hoditi na govorilne ure, ker ima tako ali tako same odlične ocene.

Ciril pa je, tistim dogodkom na rob, še dodal: »Z ženo sva mu popolnoma zaupala. Ko smo sedeli za mizo in kovali načrte o prihodnosti, ni nikoli niti z besedico omenil, da razmišlja drugače. Moram priznati, da sem se tudi sam veselil trenutka, ko bova začela nabavljati stroje za delavnico. Zbiral sem prospekte, obiskoval prijatelje in jih spraševal za nasvet. Sin mi je vsakič, ko sem mu omenil, da bi šel z menoj, dejal, da ima v šoli preveč učenja in da zato ne utegne. Po svoje sem bil zadovoljen, saj sem verjel, da želi čim bolje zaključiti šolanje. Čudno se mi je zdelo, da ni nikoli prosil za denar, niti sanjalo pa se mi ni, da je sam uredil vse potrebno za štipendijo, ki mu je povsem zadoščala za vsakodnevne potrebe. Z ženo sva bila ponosna, ko nama je povedal, da je na maturi zbral vse točke, s solzami v očeh sva ga gledala televiziji, ko je bil na sprejemu pri predsedniku države. Z ženo sva medtem šla na banko in uredila vse potrebno, da bi lahko dvignila večjo vsoto denarja, oziroma sva se pozanimala, na kakšen način bi lahko naročili opremo za mehanično delavnico tudi v tujini. V tistih dneh mi ni bilo mar ne za hrano, ne za televizijo - za nič. Razmišljal sem le o tem, kako se nama bo s sinom začelo novo poglavje v življenju. Ne bom pozabil tistega večera, bilo je zelo vroče in z ženo sva sedela na terasi in ga čakala. Prišel je bolj pozno, ura je bila že skoraj deset, kar je bilo nenavadno, saj smo bili dogovorjeni, da ponoči nima zunaj kaj iskati. Brez besed je šel v kuhinjo in si natočil kozarec mrzlega mleka, ki ga je zmešal z domačim borovničevim sokom. Potem pa se je usedel k meni in mi dejal, da bi šel rad študirat, da so mu tako svetovali, ker je imel na maturi najboljše ocene. Vzkipel sem, kaj pa drugega! S povzdignjenim glasom sem mu povedal, da v delavnici ne bo potreboval nobene fakultete, da bo tam treba delati, tisti s šolo bi pa samo modrovali, delati pa nihče ne zna. Ko mi je hotel še nekaj reči, sem bil že tako jezen, da bi ga najraje mahnil čez usta. Razložil sem mu, da nismo zastonj postavili delavnice, pa zgradili stanovanja nad njo, da bo vse to njegovo, da jaz ne bom ničesar odnesel s seboj v grob. Sedel je pred menoj - poklapano in žalostno, mislil sem, da zato, ker sem mu pokazal, da me je globoko užalil s svojimi norimi in nemogočimi idejami.«

Naslednje jutro, kazalci na uri so se že približevali poldnevu, Anica vseeno odide v Robertovo sobo, da pogleda, zakaj še ni vstal. Na njeno veliko presenečenje je bila soba prazna, postelja lepo poravnana, na mizi pa je ležalo pismo.

V njem je Robert svojima staršema zapisal, da jima ne more ustreči ter postati mehanik, ker želi študirati. Pove, da ga zanima gensko spremenjena hrana in da odhaja po znanje v tujino.

»Ko sem pismo prebrala še enkrat, sem mislila, da me bo kap,« se s solzami v očeh spominja Anica.

»Najin edini sin naju je izdal, zasadil nama je nož v hrbet in na najbolj podel način je izkoristil najino ljubezen.«

Ciril je bil kmalu zatem operiran na prostati, ženi pa ni dovolil, da bi poizvedela, kje je Robert, da bi ga obvestila. Ko je prišel k sebi, je znova začel razmišljati o delavnici in kljub letom, ki jih je imel na grbi, kovati načrte, da bi končno šel na svoje. Znanja je imel več kot dovolj, volje do dela pa še več.

Žal so mu zdravniki svetovali previdnost, zato si je uredil le popravljalnico za kolesa in motorje. Delo, ki ga je prej opravljal v redni službi, mu je postalo uteha in zatočišče pred turobnimi mislimi. Anica je bila že upokojena, v delavnici mu je pogosto delala družbo, tako sta se še bolj navezala drug na drugega. Robert jima je redno, vsak teden, pisal pismo, prebrala sta ga, vendar se o fantu nista pogovarjala.

»Bil sem globoko prepričan, da bo nekoč že spoznal, kakšno krivico je nama storil,« je dejal Ciril. Prizadele pa so ju različne pripombe, ki sta jih slišala od sosedov in znancev, ki so spraševali, kdaj bo začela delavnica obratovati in kdaj se bo sin vrnil iz tujine.

»Vsakokrat, ko se mi je zdelo, da me bodo nadlegovali, sem se umaknil. Zdelo se mi je, da se je cel svet zarotil proti meni.«

Z Anico sta se vedno bolj umikala v samoto. Odnos s sinom ju je zelo prizadel, nista pa pomislila, da sta, morda, tudi sama naredila kakšen napačen korak. Vsak dan, ko se je poštar peljal mimo hiše, ne da bi v nabiralnik vrgel pismo, je bil za Anico izgubljen dan. Pogosto je sanjala o tem, da so se rodili vnuki, pa o tem, kako jih je varovala in jim pripovedovala pravljice.

»Nisva se mogla sprijazniti s tem, da je Robert šel po drugi poti, da je živel življenje, ki ga midva nisva razumela,« je Ciril poskušal najti vsaj malo razumevanje za sina in njegovo obnašanje.

»Nekoč naju pokliče in nama ves razburjen pove, da je skupaj s svojo skupino prejel neko nagrado. Z Anico sva se zapeljala k enemu od nečakov, ki je imel internet. Tam smo si ogledali slovesnost, na kateri je najin sin iz rok neke sivolase gospe prejel plaketo. Seveda sva bila ponosna nanj, vendar nama to ni pomenilo dosti. Vedela sva, da nas bo tudi ta nagrada še bolj ločila med seboj.« Po vasi pa so se po tem dogodku začele širiti novice, da ima Robert na Nizozemskem tudi neko dekle, ki je bilo v daljnem sorodstvu enega od njunih znancev. Kdo je to dekle in kakšno, pa je bilo vprašanje, ki ju je mučilo bolj, kot sta si želela. Zaradi ginekoloških težav je morala Anica nujno v bolnišnico in Cirilu se je zdelo, da je to zadosten razlog, da spravi Roberta nazaj domov. (konec prihodnjič)