Po sledeh Ernesta Hemingwaya

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 9. avgust 2010 / 06:00

V mojih osnovnošolskih letih smo še na veliko hodili v kino. Učencem primerni filmi so bili v nedeljski matineji, na obisk večernih predstav še pomisliti nismo smeli.

Nekateri filmi so nam bili posebej prepovedani. Tak je bil tudi Zbogom orožje, posnet po romanu Ernesta Hemingwaya. Rečeno je bilo, da je v njem prikazan porod, tako da »se vse vidi«. A ko sem si ga več let pozneje ogledal v ljubljanski Kinoteki, sem videl, da ni v njem nič takega, česar ne bi smel videti že v času osnovne šole, tudi porod je bil dobro zakamufliran. Še najbolj sporni bi bili morda dolgi poljubi glavnih junakov, ranjenega poročnika Frederica Henryja in bolničarke Catherine Barkley, ki sta jih v tej verziji (režija Charles Vidor, 1957) odigrala Rock Hudson in Jennifer Jones.

Z romanom sem se znova srečal nedavno, na predstavitvi zanimive in izvirne knjige Po sledeh Ernesta Hemingwaya, ki sta jo napisala likovnik Branko Drekonja in utrdboslovec Aleksander Jankovič Potočnik. Kot kaka literarnozgodovinska detektiva sta se potrudila, da ob soški fronti prepoznata kraje in poti, o katerih je beseda v romanu. To jima je uspelo in tako se lahko z njuno pomočjo sprehodimo po treh poteh: prva nas vodi iz Gorice v Plave, druga čez Brda ter po dolini Idrije in čez Lig v Kanal in tretja iz Kanala na Kanalski vrh. Hemingway teh krajev ne imenuje, dosežek avtorjev je ravno v tem, da sta njegove »fiktivne« opise razpoznala v dejanski pokrajini. »Dobri dve desetletji nazaj, ko smo s prijatelji začeli na novo odkrivati sledove soške fronte, smo z zanimanjem prebrali vsak dosegljiv material, med drugim tudi Hemingwayev roman Zbogom orožje.« Tako Drekonja, ki nadaljuje: »Obetaven začetek zgodbe me je takoj prestavil v tok dogajanja in že sem potoval skupaj z avtorjem po meni bolj ali manj poznanih poteh … In nato ugotovitev: Hemingway se je peljal tako rekoč mimo mojega hišnega praga na Banjšice.«

Toda: avtorja sta naposled ugotovila, da Hemingway sam morda sploh ni bil v krajih, v katerih poteka del romanesknega dogajanja med jesenjo 1915 in pomladjo 1916. »Kako je mogoče, da ni bil tu? Saj se vendar vse tako zelo ujema!« Odgovora tudi po tej knjigi ne poznamo, »edina možnost« je, da je prizorišče romana obiskal po vojni. Dejstvo je, da je poznejši pisatelj prišel v bližino fronte poleti 1918, star 19 let, in da je bil 8. julija 1918 ranjen na Piavi. Fronte sam ni videl niti od daleč. Ostaja kapitalno dejstvo, da so naši kraji (žal ne tudi slovensko govoreči ljudje) z »nastopanjem« v tem romanu vstopili v vrh svetovne literature. Drekonja in Potočnik trdita, da se je z njim »visoka svetovna literatura prvič in, kot kaže, tudi edinkrat dotaknila slovenskega ozemlja. Pri tem moramo seveda razlikovati med slovenskimi pisatelji, kot sta Bartol in Pahor, ki so si pridobili veljavo v širokem svetu, in med tujimi pisatelji, ki so si za prizorišče svojih del izbrali naša tla. Orient Express Agate Christie sicer drvi skozi naše kraje, a se tega ne zavedajo niti potniki niti bralci. V snegu ga zamete šele tam nekje ob Moravi. Ezoterična latinska samomorilka, ki naj bi zatavala v Ljubljano in pridevnik 'svetovni' pa tako nimata veliko skupnega. Zbogom orožje ostaja doslej edino zares pomembno delo, ki se dogaja pri nas. A žalostna resnica je, da avtor romana tega ni vedel in da se tega ne zaveda niti večina njegovih bralcev. Zanje to ostaja Italija.«

O gornjem bi se dalo razpravljati, a verjetno ni daleč od resnice. »Ezoterično latinska samomorilka« je najbrž glavna junakinja romana Paola Coelha (Veronika se odloči umreti, 1998). Jaz bi k Zbogom orožje (1929) dodal vsaj še romana Josepha Rotha Radetzkyjeva koračnica in Kapucinska grobnica. V obeh so glavni junaki slovenskega rodu: »Imenujemo se Trotta. Naš rod izvira iz Sipolja v Sloveniji …« Ali je to dejansko slovenska družina in ali Sipolje sploh obstaja, v Sloveniji ali kje drugje – to vprašanje ni bistveno, saj je roman fiktivna in ne dokumentarna literatura – in v romanih so Trotte slovenskega rodu in Sipolje v Sloveniji. Ob Rotha bi postavil še drugega Avstrijca, ki je po materi Mariji koroški Slovenec – Petra Handkeja; materino življenje je opisal v romanu Žalost onkraj sanj, v leposlovni knjigi Ponovitev pa opisuje Koroško in Kras …

Po sledeh Ernesta Hemingwaya nista hodila le imenovana (Drekonja je prispeval izvirno zamisel, zbiral arhivsko gradivo in opravil večino raziskav na terenu, Potočnik je vse skupaj ubesedil in narisal svoje značilne ilustracije), z njima sta bila Anton Marn, vodja celega projekta in njegov brat Rafael Marn, avtor večine fotografij; ob njegovih je veliko dokumentarnih in knjiga je slikovno res bogata. Beremo jo lahko kot literarno in zgodovinsko raziskavo, listamo kot fotomonografijo ali pa se z njo kot vodnikom še sami sprehodimo po poteh iz romana.