V plesu se lahko znorim

Besedilo: Darja Ovsenik
Kategorija: Zanimivosti / četrtek, 5. avgust 2010 / 06:00

Desetletno Kranjčanko Ajdo Nardin Jenkole je ples začaral, še preden je dopolnila tri leta. Sliši se neverjetno, toda Ajdi je to nekaj tako samoumevnega, kot je igra - brez plesa preprosto ne gre.

Predstava, ki v središče postavi telo

Kako pa je mogoče sploh plesati pri treh letih? Ajdina mami Edita Nardin, ki jo Kranjčani poznamo pod oblikovalsko znamko Zelolepo, je Ajdo vpisala na tečaj sodobnega plesa pri Saši Lončar in tako se je začelo. Sprva so ples spoznavali skozi igro – Ajda se dobro spomni igre na izpadanje Štorklje in žabe, pri kateri so žabe (učenci) plesale, vse dokler jih ni opazila štorklja (učiteljica) in takrat so morale obmirovati kot okamnele. Sčasoma so gibi postajali vse bolj zapleteni in premišljeni, učenci pa so morali pokazati vedno več svojega ustvarjanja. Tako so na primer poskušali pokazati, kako bi plesali, če bi padli v med, se iz paglavca prelevili v žabo, iz gosenice postali metulji …

Odplesala že dve lastni miniaturi

Ajda je do sedaj pripravila dva solo nastopa, za letošnjega z naslovom Sanje/Dream pa je na mednarodnem tekmovanju mladih plesnih ustvarjalcev Opus 1 v kategoriji A (od 9 do 12 let) prejela posebno pohvalo za miniaturo v celoti. Na Opus 1 se je sicer prijavilo prek sto mladih plesnih ustvarjalcev v kategorijah balet in sodobni ples. Ajda je v svoji dveminutni miniaturi prikazala življenje Michaela Jacksona, kakor ga vidi sama – pevca je predstavila skozi zgodbo o tem, kako je sanjal, okušal, štel, kot otrok vlekel prst in na koncu tudi umrl. Ker gre za sodobni in ne pop ples, je bila glasbena podlaga sestavljena iz nevokalnih delov Jacksonove glasbe. Na vprašanje, ali je imela kaj treme, se Ajda le zasmeji in pove, da »pade noter« in se tako vživi, da sploh ne gleda publike. Pri tem pa pametno pripomni, da bi ji taka sproščenost prišla prav tudi v šoli, ko se ji pred spraševanjem vsakič tresejo roke in ima gromozansko tremo.

Od kod ideje?

Za Ajdo so najpomembnejše ideje tiste, ki jih ima v glavi. Včasih črpa kar iz tega, kar se ji dogaja vsak dan ali pa se ji ideja utrne ob ogledu kakšnega filma. V tem se sodobni ples najbolj razlikuje od drugih, kjer so ideje večinoma učiteljeve. Za pol leta je sicer poskusila tudi z baletom, a se ji je zdel preveč miren, pri modernem se po Ajdinih besedah »lahko znoriš in daš ven vso svojo energijo«. Prizna pa, da te zvrsti plesa večina ljudi sploh ne pozna ali pa misli, da je to nenavaden ples brez pravil, kjer se plesalci »zvirajo po svoje«. Ajda sodobni ples vidi kot gib, pri katerem je treba delati z glavo, saj mora na vsakem treningu pokazati tudi kaj popolnoma svojega – svoje misli in čustva mora prenesti v gib. Najraje prikaže veselje ali žalost, najtežje pa tisto, kar si težko predstavlja, na primer nevednost. Treninge ima vsaj dvakrat na teden, pred nastopi pa toliko, kolikor je treba, da pripravi dober nastop. En trening je namenjen izpopolnjevanju tehnike gibanja, drugi bolj izražanju, pri tem pa je po Ajdinem mnenju pomembno, da plesalec ne napreduje le v gibčnosti, ampak tudi v prenašanju občutkov v ples.