Z motorjem na Korziko

Korzika je otok, ki ponuja tako kristalno čisto morje kot visoke hribe. Je blizu in hkrati dovolj daleč, da je tudi potovanje do Korzike, po njej in nazaj lahko svojevrstna dogodivščina. Posebno če se na pot odpraviš z motorjem.

Korziko pozna večina Slovencev. Žal so mnogi zanjo največkrat slišali ob letalski nesreči, nekateri so se zanjo zanimali kot za otok, kjer se je rodil Napoleon Bonaparte, vedno več pa je tudi takšnih, ki so se odločili, da bodo četrti največji otok v Sredozemlju (za Sicilijo, Sardinijo in Ciprom), raziskovali kar sami. Tudi midva sva bila ob začetku letošnjega poletja med njimi. Pa ne le midva, kar nekaj Slovencev in Gorenjcev sva srečala na poti.

Kaj spraviti na motor

Ko sva pomladi znancem omenila, da se pripravljava za pot na Korziko, sva ugotovila, da jih ima za letošnji počitniški cilj Korziko precej več, kot sva si mislila. Mnogi so tam že bili, nekateri so se odpravljali prvič. »Super, ne bo vama žal,« je bila večina komentarjev, ko je Tomo, ki se mu je porodila ideja o poti na Korziko, pripovedoval o najinih načrtih. Bolj začudeni so bili potem, ko sva povedala, da se odpravljava z motorjem. In to za dva tedna.

Pošteno povedano, je tudi mene malce skrbelo, kako v dva krajna kovčka zbasati vse, kar bova potrebovala za na pot, za plažo, za v hribe … Pa je seveda šlo. Poletne majice, kopalke, kratke hlače – za to ni treba veliko prostora. Če pa prištejem še kozmetiko, brisače, čevlje (hvala tistemu, ki se je spomnil na vsestransko uporabne crocse za plažo, mesto in v hribe), potem je bilo treba biti pri pakiranju res racionalen. Največ prostora je bilo potrebnega za motoristično opremo. Večino sva jo sicer imela na sebi, toda ko se ustaviš, je treba nekam pospraviti čelade (za to sva rezervirala zadnjo torbo), pa rokavice, podkape, jakno. Tudi na morebitne plohe je treba biti pripravljen. K sreči imava že nekaj izkušenj s prejšnjih krajših potovanj, pa tudi za počitniško modo sva se odločila, da ne bova zapravljala.

Sva si pa zato za pot omislila novi čeladi. Nič posebnega sicer, toda srebrni Schuberthki C3 z vgrajenim povezovalnim komunikacijskim sistemom sta bili pred dolgo potjo zadetek v polno. Ko se je bilo namreč na križiščih treba odločiti ali levo ali desno, ko se je bilo treba odločiti, ali sva že zadosti žejna ali lačna za postanek, če koga kam tišči …, je bilo seveda dogovarjanje čisto drugačno kot do sedaj, ko sva se večinoma butala pod rebra ali vpila za vrat.

Italija za motoriste

Čeprav je Tomo bolj tehničen tip, si je zadal nalogo, da bo na poti pisal dnevnik. Ko danes gledam njegove liste, je najkrajši zapis prvega dela poti. Škofja Loka–Ajdovščina–mimo Benetk po avtocesti do Ferrare. Potepanje po mestu in spanje. Prenočišče z zajtrkom za dve osebi z garažo 55 evrov.

Daljši stolpci z zapisom so za naslednje dni. Zastavila sva si namreč, da se do Korzike ne bova peljala po najbližji poti, ampak si bova vmes še kaj ogledala. In prvi cilj je bila Ducatijeva tovarna v Bologni. Želela sva v muzej, a je bil zaprt, saj ob sobotah sprejemajo le najavljene skupine. Sva si pa zato bolj podrobno ogledala trgovino z vso paleto ponudbe. Dobro, da sva motor imela (in da ga vozi le Tomo), pa tudi, da v torbah ni bilo prav nič več prostora. Razen za dve majčki za najina naraščajnika, ki sta ostala doma (kdo pa po dvajsetem letu še hodi kam s starši).

Naslednja postaja je bil Maranello, kjer sva seveda videla vse, kar je mogoče videti o Ferrariju. No, z avtomobilom se nisva peljala, čeprav so prijazne hostese ponujale desetminutno vožnjo s Ferrarijem za šestdeset evrov. Sva pa zato motor parkirala čisto blizu rdečega lepotca in seveda izkoristila priložnost za fotografiranje.

Manj fotografij je nato nastalo v nadaljevanju poti, čeprav je bila cesta prek gorskega prelaza Abetone prav osvežilno prijetna. Tudi plohi, ki naju je na poti malce pomočila (bila je edina v dveh tednih), zato nisva zamerila. Sva pa pozno popoldne bolj po naključju pristala v zanimivem mestecu Bagna di Luca, kjer sva našla ljubek hotel v preurejeni nekdanji graščini in pokušala tamkajšnje specialitete.

Tretji dan sva bila na motorju že zelo zgodaj, saj sva si pred vročino želela ogledati še Lucco. Puchinijevo mesto naju je naravnost očaralo, sprehodila sva se po znamenitem obzidju in se po kar 250 stopnicah povzpela na stolp, kjer na strehi rastejo drevesa. Še bolj od njih naju je navdušil čudovit razgled.

Čeprav je sonce že precej pripekalo, sva se ustavila še v znameniti Pisi, si ogledala poševni stolp in seveda privoščila prav tako znamenito pico. Zadnji košček prvega dela potovanja sva opravila proti Livornu, kjer sva prespala, saj naju je zjutraj čakala pot proti Korziki.

Otok naravnih lepot in kontrastov

Debele štiri ure je trajala pot s trajektom iz Livorna do Bastije, za povratne karte pa sva (za dve osebi in motor) odštela 107 evrov. Kupila sva jih že od doma, ugotovila pa sva, da bi plačala prav toliko, če bi jih kar tam.

V Bastiji se nisva dolgo mudila, bilo je že vroče in do juga otoka, kjer sva se odločila, da bova preživela prve dni, je bilo še okoli 150 kilometrov. Ravno prav, da sva v kamp prišla sredi popoldneva, najela bungalov in se ohladila v morju. Naslednji dan sva uživala na plaži v gostoljubnosti domačinov, nato pa sva začela raziskovati.

Najprej sva se povzpela do hribovja nad Porto Vecciom in že nekaj kilometrov od morja vdihovala svež gorski zrak. Korzika je namreč zanimiva in nenavadna tudi zato, ker se po manj kot pol ure pripelješ od morja v hribe nad tisoč in celo blizu dva tisoč metrov. To sva kasneje, ko sva se vozila po zahodni obali, ugotovila še velikokrat. Toda najprej je bilo treba raziskati jug.

Zelo zanimivo je mesto Bonifacio, ki je najbližje Sardiniji. Od nje je oddaljeno le 12 kilometrov in mnogi turisti množično prihajajo, da si ogledujejo zanimivo mesto na rtu, ki pa naju - ravno zaradi množice in vročine - ni za predolgo ustavilo. Podobno je bilo tudi v Ajacciu, kjer se na vsakem mestu kaj imenuje po Napoleonu – od parka do hotela. Hoteli so dragi, le redki imajo garaže za motorje in tudi midva sva ugotovila, da je imel prav simpatičen korziški motorist, ki naju je v svojem lokalu na poti proti Ajacciu prepričeval, da je na Korziki prav vse bolj zanimivo kot Napoleonov rojstni kraj.

Tako sva se le po dnevu postanka po zahodni obali opravila proti severu, kjer sva lahko občudovala lepote Korzike, od prekrasnih zalivčkov do prisrčnih mestec. Pristala sva v menda najbolj romantičnem od njih, Portu, kjer sva z okna sobe ob morju občudovala zasnežene vrhove bližnjih gora.

Središče Korzike

Večina tistih, ki so že bili na Korziki, naju je že pred potjo prepričevala, da so Corte, največji kraj v središču Korzike, vredne ogleda. Prek nekaj zanimivih prelazov (na enem od njih sva opazila tudi smučarske naprave) in cest, kjer sem s strahom zrla v prepade, sva se pripeljala do Cort, ki je menda središče boja pripadnikov FLCN za neodvisnost. To je bilo videti že na prometnih tablah ob cesti, ki so bile na tem delu Korzike še bolj popisane in prečrtane kot drugje po otoku. Vendar naju ta podatek ni vznemirjal, saj menda korziški separatisti v boju za neodvisnost otoka spoštujejo turiste. Tudi midva nisva imela slabih izkušenj. Naju je pa zato navdušilo korziško vino, ki je bilo v tem koncu ne le odlično, ampak tudi poceni. Da odličnih sirov in drugih dobrot sploh ne omenjam.

Korzika je namreč znana po odličnih ovčjih, kozjih in drugih sirih, po medu, naju pa so navdušile tudi dobrote iz morja. Cene, ki so v povprečju za deset do dvajset odstotkov višje kot pri nas, so od kraja do kraja, od gostilne do gostilne zelo različne, tako da sva si okusno večerjo s pijačo v Cortah privoščila za manj kot dvajset evrov, marsikje pa sva plačala tudi dvakrat ali trikrat več. Toda, saj tudi pri nas ni drugače.

Korzika pač v veliki meri živi od turizma in za turizem, kar je bilo videti na vsakem koraku. Hitro sva se privadila na obvezen pozdrav »božur«, pa tudi na dejstvo, da je Korzika zelo svoboden otok. Če so sosedje Italijani na mnogih plažah prepovedali sončenje zgoraj brez in celo poljubljanje, je na Korziki veliko nudističnih naselij, kaj počneš na plaži ali v bližini, pa ni nikomur prida mar. Tudi zato nama je bilo kar malce hudo, ko sva se po desetih dneh spet odpravila proti Italiji in ko sva severno od Livorna opazovala plaže s tisoči ležalnikov, postavljenih v ravnih vrstah.

Prek Dolomitov nazaj do Gorenjske

Vožnja z motorjem je zagotovo manj udobna kot z avtom. Če odštejem občasne bolečine nad sedalnim delom telesa, ima zagotovo tudi svoje čare. Ko sva se vračala proti domu in si v vročini, ki je tiste dni vedno huje pritiskala, izbrala pot prek Dolomitov, mi je v spominu najbolj ostal delček poti proti Parmi, kjer je sredi hribovja zadišalo po svežem kruhu. Vsak trenutek je bolj dišalo, in šele ko sem ob cesti nekaj kilometrov naprej zagledala veliko tovarno z napisom Barilla, sem vedela, od kod vonj …

Bolj kot vonjav po okusnih testeninah sem se nato razveselila pogledov na gore. Vrhovi Dolomitov me navdušijo poleti in pozimi, in ko sva se ustavila v Predazzu, se kar nisem mogla nadihati svežega zraka. Termometer sredi mesta je kazal pičlih 21 stopinj. Celo v motorističnih oblačilih končno ni bilo (pre)vroče.

Zadnji del poti proti Gorenjski naju je spet očaral. Ne vem, kolikokrat sva bila sama, s prijatelji in otroci že v Dolomitih, toda če ne bi bil dom tako blizu, midva pa na poti že dva tedna, bi zagotovo ostala še kakšen dan. Toda za nama je bilo skoraj 2500 kilometrov poti, in čeprav sva videla veliko lepega, sva seveda vedela, da je najlepše vendarle doma.