Šepetalnica za veter (6)

Besedilo: Cvetka Bevc
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 2. avgust 2010 / 06:00

2. poglavje

"Bele žene spet prepevajo. Ali jih slišiš?" je zašepetal Fedor in zgrabil Vasilija za roko. Nekoliko se je zravnal na postelji, telo so mu spreletavali krči, bledlo se mu je že tretji dan in Vasilij si ni hotel priznati, da je njegov konec neizbežen. Ne, saj ne more izgubiti prijatelja, ne zdaj, ko prihajajo novice, da se vojna kmalu konča. "Ne gradimo mi ceste, Vasilij, nagnali so nas, da kopljemo, rijemo po zemlji kot črvi, da bi odkrili zaklad," je nadaljeval Fedor s svojo vročično blodnjo. Mogoče ni daleč od resnice, je pomislil Vasilij, Katja mu je pripovedovala, da se od nekdaj med domačini najde kakšen, ki tava po gorah in išče Zlatoroga, da bi se z njegovimi rogovi dokopal do skritih zakladov pod Bogatinom. A kako daleč je sedaj želja po posedovanju bogastva, in sploh - četudi bi izkopali zlato, ne bi pripadalo tistemu, ki bi ga našel. Vojaki jih stražijo, kot da so ujetniki sami neprecenljivo bogastvo, vojni ujetniki najbrž to so, skoraj brezplačna delovna sila, ki razbija kamenje ob kosih kruha, prismojenih enolončnicah in snegu, ki ga topijo v lončkih, da ga pijejo kot vodo, ker drugače se ne da preživeti. Kljub vsemu je treba preživeti in tudi Fedor mora ostati živ, že zaradi svoje Olge, s katere imenom na ustnicah se zjutraj zbuja. Saj je še dekletce, bi Vasilij rad oporekal tovarišu, spomin mu bežno beleži malo navihanko, ki so jo kdaj na željo njenega brata jemali s seboj na sprehode ali poletna kopanja. Ali smo res brezskrbno čofotali po reki, se zdajci vpraša Vasilij, ko znova potrpežljivo briše prepoteno Fedorjevo čelo in ga skorajda s silo potiska nazaj na ležišče. Zdi se mu, kot da je njegovo življenje pred vojno pripadalo nekomu drugemu ali pa da se je odvijalo stoletja nazaj in ne samo nekaj let. Še čas vojne se je sprijel v temno enolično gmoto enega dne, zaznamovanega z bajoneti, rovi, ujetništvom in odmetavanjem zemlje ali snega. S smrtjo, ki je postala vsakdanja kot vzhajanje sonca ali prihajanje noči.

Vasilij ima noč raje kot dan. Noč vsaj utiša klice stražarjev, pozabi na delo, napolni barako z živalsko toploto teles, ponudi zavetje šepetajočim besedam, ki si jih moški izmenjavajo pred spanjem. Drugačne so besede v noči, Fedorjeve niso take samo zaradi napredujoče bolezni, noč je tista, ki meša štrene v njegovi glavi, se poskuša tolažiti Vasilij, in ta noč je posebna noč, polna luna divja po nebu in v ljudeh, volkodlaki se prebujajo ali pa so vsaj posodili svoj tuleči glas vetru, ki se zaganja med barakami, kot da tekmuje sam s sabo in poplesuje skupaj s snegom demonski ples. Veter, toda ti si enakovreden angelom, postal si božji glasnik in prinašalec sporočil, ki napovedujejo prihodnost. Če ne gre drugače, prinesi upanje vsaj za nocoj, moli Vasilij, naj se luna v pravem trenutku skrije za oblake, ker on mora le še počakati, da Fedor omahne v svoj vročični sen in preneha tipati za njegovo roko. Potem se bo potegnil s pograda na tla, plazil se bo ob robovih postelj, trdno bo stiskal prstan v pesti, prstan, ki naj mu nocoj odpre vrata. Katja mu ni povedala, kje ga je dobila, ni važno, ga je prepričevala, ti podkupi stražarja, lakomni so vaši čuvarji, če že ni Zlatorogovih zakladov, bo tudi prstan dovolj, da se bo on lahko izmuznil tja do žičnatega prehoda, kjer ga bo na drugi strani pričakala Katja. Nor si, mu je navrgel Fedor, ko je zvedel, kako se mu je takrat, ko je na kmečkem dvorišču pomagal nakladati vreče na voz, pogled ustavil na punci, ki se je jezično spoprijela s Fritzem in kljub njegovemu nasprotovanju vsem tistim, ki so po njegovih ukazih nalagali vreče, ponudila vodo in kruh. (Se nadaljuje)