Zvesti Gorenjskemu glasu

Pred časom smo dobili elektronsko pismo, ki nam ga je poslala Dragica, z obvestilom, da je njen oče naročnik Gorenjskega glasa že več kot petdeset let.

 Kot zanimivost je omenila, da je star 88 let, časopis pa še vedno prebira brez očal. Ko sem Jožeta Perša obiskala na njegovem domu v Zgornjih Gorjah, mi je povedal, da je Prekmurec, ki je z osemnajstimi leti s trebuhom za kruhom prišel delati v pokljuške gozdove. Najprej so stanovali v bloku, nato so začeli graditi hišo. Pravi, da je garal celo življenje, delal je vse sorte, vse sorte je bil, le direktor ni bil nikoli. Ker je bila tudi pokojna žena iz Prekmurja, se mladi večkrat odpravijo tja. Jože rojstne kraje obišče redkeje, saj se mu ne da voziti z avtom tako daleč. S sinom, ki mu je prav tako ime Jože, stanujejo skupaj in oče se pošali, da mu sin hodi po glavi. Čez dan veliko počiva in tudi zadrema v dnevni sobi ali zunaj, če je lepo vreme. Skuha mu Jožetova žena, po opravkih – na pokopališče in v nabavo – pa ga odpelje Dragica. Sicer je največ doma, saj pravi, da čuva hišo. Poleg Gorenjskega glasa, s katerim je zelo zadovoljen, se kratkočasi še z branjem Prekmurskega vestnika. Časopisa sta si podobna, le kraji in ljudje, ki jih opisujeta, so različni.