Ministrica, ki ima rada rože

Z novo ministrico za gospodarstvo Darjo Radić smo se pogovarjali prejšnji petek zvečer, na njenem domu na Hrušici. Iz službe v Ljubljani se je pripeljala le nekaj minut pred polosmo ... A nikakor ni delovala utrujeno, nasprotno, zdi se, da se je ministrovanja lotila z ogromno energije in optimizma. Kljub pomembni službi pa je ostala dostopna in preprosta, prijazno pripravljena odgovarjati na vsakršna, tudi bolj osebna novinarska vprašanja.

Se je vaš vsakdan močno spremenil, odkar ste postali ministrica?

»Tudi kot državna sekretarka sem preživela večino dneva v službi, a sem si kljub temu zjutraj vedno vzela čas, da sem sinova pospremila v šolo. Zdaj pa že prvi tedni kažejo, da moram vstati prej, da v službi moram biti vsaj ob sedmih zjutraj, ko imam še malo miru, da pogledam najbolj nujne zadeve. Domov pa ponavadi prihajam pozno v noč ...«

Prvi dnevi v novi službi so bili verjetno tudi kar naporni – že če sklepamo iz tega, kako pogosto smo vas videli na televiziji ...

»Ja, moram reči, da so bili prvi dnevi res kar naporni. Poleg tega, da so bili dnevi že tako vroči, je bila tudi prva naloga, ki me je pričakala, zelo vroča - govorili smo namreč o Termoelektrarni Šoštanj (TEŠ), o gradnji šestega bloka. Upam, da bo v prihodnje takšnih zadev, kot je TEŠ, čim manj, ker bi avgusta rada našla čas, da na ministrstvu notranje uredimo določene zadeve. Imam namreč željo reorganizirati ministrstvo, ga narediti bolj učinkovitega, operativnega.«

Delo na ministrstvu poznate, ne nazadnje ste bili zadnje leto in pol desna roka ministra Mateja Lahovnika. Pa je delo ministrice bistveno drugačno od vašega prejšnjega dela državne sekretarke?

»Ko sem prišla prvič na ministrstvo za gospodarstvo kot državna sekretarka za turizem, je bila moja vloga res samo strokovna. V tem mandatu, ko sem zasedla mesto državne sekretarke za gospodarstvo, pa sem se prvič srečala tudi s politično dimenzijo, ki je bila zame nekaj novega in ki postavlja delo v povsem drug kontekst. Vedno tehtaš med povsem strokovnimi in politično primernimi rešitvami. Na funkciji ministrice pa se stalno iskanje kompromisov med politično ustreznostjo in strokovnostjo še bolj izostruje.«

Kateremu področju boste kot ministrica namenili največ pozornosti? Kje bo najtežje?

»Gotovo bo zelo težko in tudi zelo pomembno področje energetike. Ne mislim samo na vprašanje TEŠ; pripravlja se tudi energetski program, v katerem bodo opredeljene številne zelo pomembne investicije na področju energetike. Pomemben segment bo tudi povečanje deleža obnovljivih virov energije, treba bo delati na učinkoviti rabi energije ... Drugo področje, ki sem ga zelo izpostavila, pa je povečanje razvojne aktivnosti in rasti slovenskega gospodarstva. Na tem področju mene in moje sodelavce čaka kar precej dela. Rada bi poudarila, da konkurenčnosti ne moremo spodbujati samo z razvojnimi spodbudami, mnogo je še drugih elementov, s katerimi lahko izboljšamo konkurenčnost, s tem mislim predvsem na pametno politiko obremenjevanja gospodarstva z davki ter prispevki.«

Kot ministrica ste tudi bistveno bolj na očeh javnosti. Kako se znajdete v soju novinarskih žarometov?

»Zelo rada se pogovarjam, zelo rada povem, kaj delamo na ministrstvu. Zdi se mi prav, da je javnost seznanjena s tem, kaj se dogaja, dejstvo pa je, da včasih pri čisto vsaki temi nisi povsem suveren. Pridejo vprašanja, na katera nisi pripravljen, in takrat težko rečeš, da nečesa ne poznaš, saj javnost pač ne razume, da se vendarle ne moreš spoznati na čisto vse stvari.«

Verjetno pa je bilo za prevzem ministrskega stolčka potrebnega kar precej razmisleka in tudi poguma ...

»Zagotovo. Ko je minister Lahovnik odstopil, je tudi meni kot državni sekretarki potekel mandat in znašla sem se pred težko odločitvijo. Ali naj kandidiram za ministrico, se soočim z vsemi problemi, s katerimi se spopada gospodarstvo, ali pa se odločim za lagodnejšo varianto, da namreč odstopim, preživim lepo poletje nekje ob morju in potem oktobra začnem znova predavati na višji šoli. Odločila sem se za prvo varianto, ki je brez dvoma težja, a kot večna optimistka verjamem, da s svojimi sodelavci lahko prispevam k razvoju slovenskega gospodarstva. Sicer pa pravijo, da smo ženske zelo trdožive in tudi praktične, ne nazadnje pa tudi izkušnje mojih kolegic ministric kažejo, da zelo uspešno opravljajo svoje zahtevne funkcije.«

Kako pa so vašo novo funkcijo sprejeli vaši najbližji?

»Če bi mi mož samo z mimiko obraza dal vedeti, da se z mojo odločitvijo ne strinja, te funkcije ne bi nikoli sprejela. Zavedala sem se namreč, da bom kot ministrica imela še bistveno manj časa za družino. Pa ne le to. S tem ko prevzameš takšno funkcijo, hočeš ali nočeš izpostaviš javnosti tudi svojo družino. V časopisih se pojavljajo razni članki, po blogih pišejo marsikaj ... A mož mi je takoj rekel, naj izkoristim priložnost, saj takšna ponudba pride le enkrat v življenju. Dejal mi je, da je prepričan, da sem delo ministrice sposobna dobro opravljati in da mi bo stal ob strani, tudi ko mi bo težko. Tudi širša družina, sestra, sestrične, vsi mi vedno dajejo podporo. To mi zelo veliko pomeni. Kar pa se otrok tiče, me je skrbel le za odziv starejšega, sedemnajstletnega Aljoša, a je dejstvo, da sem postala ministrica, dobro sprejel. Mlajši Živan pa ima enajst let in se mu to, da je njegova mami ministrica, seveda zdi blazno fino ...«

Pa si boste letos lahko privoščili dopust s svojimi fanti?

»Usoda je hotela, da je minister odstopil dva dni pred mojim letnim dopustom, kar je seveda pomenilo konec upanja, da bom z družino preživela poletne počitnice. Tako smo imeli neke vrste kombiniran dopust: moja družina je bila na morju, jaz pa sem bila na poti med morjem in Ljubljano ... To pa je tudi vse, kar se tiče mojih letošnjih počitnic, saj si zdaj dopusta preprosto ne morem več privoščiti. Sicer pa so sinova in mož že navajeni, da iz službe prihajam pozno, da delam tudi zvečer, ko oni že spijo. V vsej svoji karieri pravzaprav nisem nikoli imela take zaposlitve, da bi ob sedmih zjutraj odšla v službo, ob treh pa bi bila že doma. Tako da moram reči, da nisem veliko časa z družino, če to merimo v času. Sem pa takrat, ko sem doma, res z njimi. Pa če je to samo ena ura ... Ko pridem domov, se ogromno pogovarjamo, ko sta bila sinova še manjša, smo se igrali ...«

Vsakodnevno se vozite s Hrušice v Ljubljano in nazaj, pa se kljub temu niste odločili za šoferja, ki bi pripadal vaši ministrski funkciji.

»Vožnje zame niso nič posebnega ... Samo moja prva služba je bila na Jesenicah, sicer pa sem se že prej vozila v Ljubljano, v Kranjsko Goro, nekaj časa tudi v Portorož. Tako da je avto moj drugi dom in vožnja mi ne predstavlja težav. Pravzaprav ta čas, ko odhajam od doma v službo, v svoji glavi preklapljam iz družine v posel. In ko se peljem domov, mi ta ura, ki jo preživim v avtu, pomaga, da počasi puščam za sabo službene zadeve in se približujem družini, začnem razmišljati o tem, kaj bomo počeli, ko pridem domov.«

Kako pa »polnite svoje baterije«?

»Če sem čisto odkrita, nimam nobenih posebnih hobijev, kot je recimo kakšen šport, tek ... Pozimi rada smučam, sicer pa sem zelo rada doma, uživam okrog hiše, rada se pogovarjam s sosedi ... Edini hobi, ki ga imam, so rožice. Že aprila začnem razmišljati, katere rože bom kupila, začnem risati zasaditve ... In potem komaj čakam prvomajske praznike, ko si vedno vzamem kakšen dan dopusta, da sadim rožice. In teh mojih rož se ne sme nihče dotakniti. Sama skrbim zanje, jih zalivam ... Edino ko smo na morju, prihaja rože zalivat kolegica, a to mora početi po mojih strogih navodilih ... (smeh) Z rožami se res rada ukvarjam, in če sem še tako utrujena, ko pridem zvečer domov, se jim posvetim, pogosto tudi s čelno svetilko na glavi ...«

Tisti, ki vas poznajo, pravijo, da ste ženska izzivov. To ne nazadnje kaže vaša dosedanja poklicna pot, na kateri ste zamenjali kar nekaj služb. Bi torej lahko rekli, da ministrovanje še ni vrhunec vaše kariere?

»To je zelo težko vprašanje in ne bi rada dajala kakšnih napovedi. Tudi funkcija ministrice me je doletela čisto nepričakovano, prav tako prej mesto državne sekretarke, a tako me pač nese življenje. Ne vem, kaj bo čez dve leti. Moj mož pravi, da nikoli ne ve, kaj bo z mano, saj se nenehno kaj dogaja ... A hkrati pravi, da je prav zato z mano zanimivo živeti. Če sem čisto odkrita, pa bom čez dve leti zelo vesela, če me bo življenje zapeljalo v kakšne malo bolj mirne vode ...«