Ni podelil dvajsetice

Jože Javornik je v smučarskih skokih že 62 let. Bil je tekmovalec, trener, sodnik in tehnični delegat, zadnjih 24 let je predsednik SK Triglav.

Jože Javornik iz Stražišča pri Kranju je predan smučarskim skokom. Čeprav je dopolnil 75 let, je še vedno predsednik SK Triglav, v katerem deluje že 62 let. Za svoje delo v tem športu je dobil številna priznanja, leta 1992 tudi Bloudkovo nagrado, največje državno priznanje v športu. V letošnjem letu je od Smučarske zveze Slovenije prejel kip bloškega smučarja za 50-letno neprekinjeno delo v smučarskem športu.

V smučarskih skokih ste bili najprej kot tekmovalec?

»Ko sem začel trenirati skoke, sem bil star dvanajst let. Trenirali smo na Gorenji Savi, kjer je bila 25-metrska skakalnica, zgrajena že pred vojno. Od leta 1989 je tam sistem petih skakalnic, pokritih s plastiko.«

Kako se spominjate svojega tekmovalnega obdobja?

»Bilo je povsem drugače, kot je danes. Kakšnega posebnega trenerja nismo imeli. Razmere so bile slabe. Na treninge smo se pozimi z vlakom vozili v Planico. Ob 4.15 je odpeljal iz Kranja, ob pol desetih smo bili pri skakalnici. Kondicijske treninge smo začeli septembra, ko je zapadel sneg, smo skakali. Skoke sem treniral dvanajst let in bil član mladinske reprezentance.«

Potem ste postali trener?

»Po končani tekmovalni karieri, star sem bil 24 let, sem se leta 1960 vključil v aktivno delo v klubu kot trener. V tej vlogi sem bil do leta 1972. Začel sem praktično iz nič. V dogovoru z Alojzom Gorjancem sem ustanovil planiško skakalno šolo in v sezoni 1959/1960 dobil skupino okrog petnajstih fantov. Iz te šole so izšli odlični skakalci: Peter Štefančič, Marjan Mesec, Janez Gorjanc, Vinko Bogataj, pozneje še Bogdan Norčič, Klemen Kobal in drugi. Svojo pot so začeli na desetmetrski skakalnici na Gorenji Savi, v neposredni bližini sedanje 110-metrske. O njej sem sanjal že takrat, pa so se mi malce smejali. Te sanje so se mi kasneje uresničile in za to veliko skakalnico pod Šmarjetno goro mi je uspelo zbrati veliko finančnih in materialnih sredstev.«

Kdaj pa ste postali sodnik?

»V sodniške vrste sem šel leta 1963. Bil sem državni in republiški sodnik. Leta 1978 sem naredil izpit za mednarodnega FIS sodnika, nato pa še izpit za mednarodnega tehničnega delegata. To funkcijo sem opravljal do 65. leta starosti, ko po mednarodnih pravilih uradno nastopi smučarski pokoj. Vesel sem, da sem sodil veliko tekem svetovnega merila. Bil sem na olimpijskih igrah leta 1984 v Sarajevu, pa leta 1992 v Albertvillu, sodil sem tudi na svetovnih prvenstvih v Oberstdorfu (leta 1987), v Val di Fiemmeju (leta 1991), ko je Franci Petek postal svetovni prvak, in v Thunder Bayu (leta 1995). Nihče od slovenskih sodnikov ni sodil na toliko pomembnih tekmah kot jaz. Tega sem zelo vesel. Sem pa to dosegel s svojim delom in objektivnostjo.«

Kako kot sodnik danes gledate na slog skakalcev? Je tudi za vas slog Loitzla za oceno dvajset?

»V življenju nisem dal ocene dvajset. Lahko rečem, da sem bil kar strog sodnik. Držal sem se pravil in nisem tvegal z ekstremnimi ocenami. Velikokrat sem bil delegiran, saj sem bil na seznamu zelo dobrih sodnikov.«

Velik pečat ste dali tudi v domačem klubu, kjer ste še vedno predsednik.

»Predsednik sem bil v dveh obdobjih, neprekinjeno od leta 1986, kar pomeni že 24 let. Do tega leta so bili namreč kranjski skakalci in nordijski kombinatorci združeni v enotnem Smučarskem društvu Triglav. Od leta 1960 do 1971 sem v tem klubu opravljal predsedniške posle sekcije za skoke in nordijsko kombinacijo. Leta 1986 smo se razdelili v tri pravne osebe, tri samostojne klube. Od takrat naprej sem predsednik upravnega odbora SK Triglav.«

Vodite najuspešnejši skakalni klub v državi.

»SK Triglav je že 38 let najuspešnejši slovenski klub v skokih in v nordijski kombinaciji. To je veliko priznanje za moje delo. Vzgojili smo veliko tekmovalcev svetovnega ranga: 21 naših skakalcev je skakalo na olimpijskih igrah in na članskih svetovnih prvenstvih.«

Kako vidite vašo prihodnost v klubu?

»Iščemo mojega naslednika, a ni nobene borbe. Ni mi pa vseeno, kaj se bo dogajalo s klubom, v katerega še vedno vlagam skorajda ves svoj prosti čas. Zjutraj grem najprej na pošto, uredim vse potrebno, pa je ura poldne. Še dobro, da sem že deset let v pokoju. Vsako leto je težje tudi glede pridobivanja denarja.«

Kaj počnete, ko niste v skokih?

»Prostega časa imam zelo malo. S srcem sem v skokih kot resnično pravi amater, saj si za svoje delo še nikoli nisem nič izplačal, čeprav mi to pravilnik dopušča. Živim za skoke in moj prosti čas je že od nekdaj povezan s športom.«