Ustavljeni svet

Svet se je po končanem svetovnem prvenstvu spet začel vrteti.

Kdo bi si mislil, da ga bo kdaj konec? Začetek sem gledal z velikim zanimanjem, ki je popustilo, ko so izpadli tisti, ki zastopajo državo, v kateri živim. Vmes sem se dodobra naužil dopusta in spet na novo zajadral v delovne naloge, a nogomet je bil še kar glavno dogajanje po televiziji, radiu in časopisih.

Svet gre v neko smer in se ne bo kar tako ustavil, pravijo, zato nam ne preostane drugega, kot da še naprej trgamo liste koledarjev. Leto je minilo in spet sem se na povabilo Braneta Dežmana udeležil Dežmanovega memoriala. Pisal sem že lani, da je to "privatna" dirka, ki je posvečena Alojzu Dežmanu - Branku, partizanu kolesarju, ki je izdan padel pod streli nemških vojakov v vasi Kokra leta 1945. Deseta dirka bo menda trajala do petnajste, ko bo sedemdesetletnica tega žalostnega in zahrbtnega dejanja. Brane, sin, vestno pripravi kolesarsko prireditev, ki je ne boste našli na nobenem koledarju prireditev, saj ima na njej pravico nastopa le tisti, za katerega Brane čuti, da je kolesar "v duši". Ponosen, da sem vabljen, se nisem mogel upreti povabilu. Od picerije Gorenc, naše stalne pokolesarske in predkolesarske postojanke že dobri dve leti, pa do pošte na Jezerskem je tekmovalo kakih trideset izbranih Branetovih kolesarskih kameradov. Nekatere sem srečal na kolesu po dolgih letih. Najbolj vesel sem bil Starčevega Borisa, ki je človek, ki mi je prvi dal za en krog s specialko. Ne vem več točno, ali je njegova hči meni dala za krog na skrivaj ali je Boris rekel, da jo dobim, če jo očistim? Od tega je že zelo dolgo, a zapomnil sem si, da je bil to moj prvi stik s specialko. Dežmanov memorial je v bistvu dirka, ki ima poseben čar. Seveda spada med dirke, ki se ne podarjajo konkurentom oziroma prijateljem. Saj veste, kako je rekel Bernard Hinault Joopu Zotemelku, ko ga je ta prosil, če mu pusti zmago na Elizejskih poljanah. Zadnjo etapo na dirki po Franciji si mora vsakdo sam zaslužiti! Med tekmovalci pa so nekateri dogodki sveti, čeprav se to dogaja med rekreativno srenjo. Vsi napihnjeni od vtisov iz pravega Toura, ki se pelje po francoskih cestah v senci južnoafriškega nogometa, smo se zapodili proti cilju, vedoč, da je prva nagrada partizan na kolesu s puško na rami. Pokal, ki je postal legendaren še za časa dirke Pod Urhom in ga je Brane oživil na svoji dirki. Vsi tisti, ki smo ga osvojili, spadamo med ponosne lastnike, zato sporočam morebitnim nevednim kolesarjem, da imajo doma pravi kolesarski dragulj. Še bolj pa sem vesel spoznanja, da imajo ta pokal tudi ženske v svojih vitrinah s športnimi lovorikami. Da, na Dežmanov memorial redno hodijo tudi kolesarke! Jasno, saj je znano, da se Brane od vseh kolesarjev najraje druži s kolesarkami.

Upam, da bo Branko tudi po petih letih nadaljeval tradicijo, saj bi mi bilo izredno žal, če bi tak spomin zbledel. V svojem govoru se je opravičil vsem tistim, ki jih je "fehtal" za priložnostne nagrade; zaveda se, da je v trenutnih časih zelo težko nekoga prositi, da kaj da zastonj. Mogoče pa se časi obrnejo in bo ustavljeni svet spet speljal.