Šepetalnica za veter (3)

Kolikokrat doslej se je že napovedovala kataklizma, je pomislil Sergej, in če gre verjeti prerokbam, bodo tudi na teh visokih gorah, ki si jih zdaj ogleduje skozi okno, nekoč stali ljudje. Preveč oddaljeni bodo drug od drugega, da bi lahko slišali obupane krike zadnjih preživelih. Tako so napovedovali tedaj, ko še ni bilo mobilnikov in okoli Zemlje še niso krožili sateliti, ki bi onesnaževali vesolje, da, tudi rešiteljev iz oddaljenih ozvezdij ne bo mogoče priklicati, se je posmehnil sam pri sebi, ko je stisnil roko gostilničarju v zahvalo za njegove besede in pijačo, za katero možak ni hotel vzeti denarja. Naj se ve, da nekateri niso pozabili, je govorilo njegovo dejanje, enkrat prijatelji za vedno prijatelji, pa četudi je prenekatera politična odločitev od Informbiroja naprej ohladila odnose med državama. Toda z ljudmi je drugače. Z ljudmi je vedno drugače, zakoni, meje, odločitve politikov in konec koncev vojne ljudi ne spremenijo. Vsaj nekaterih ne. Politične prepovedi lahko rodijo le zlovešče skušnjave. Saj niso nič novega, kot da se nam zlo skupaj s krvjo pretaka po žilah, cepi duše na dvoje, da se človek potem kot pokvarjena igrača nagiba zdaj v eno zdaj v drugo stran. Le kdo nas bo rešil propada v času, kjer se razvijajoča zavest posameznika utaplja pod bremeni napovedi z reklamnih panojev, ki postajajo skrito gibalo napredka.

Zdajci je zazvonil telefon, predramil Sergeja iz premišljevanja, ustavil njegovo namero, da se napoti proti izhodu. Tako pa je obstal sredi gostilne, počasi dvignil telefon, da je nekaj gostov ob zvoku telefona radovedno obrnilo glave, česa vsega se ljudje ne spomnijo, so se nasmihali, ko so v melodiji zvonca prepoznali melodijo Internacionale. Mogoče je zato potihnil klepet in Sergejeva ruska govorica je zvonko udarila v tišino, saj je kot zanalašč takrat utihnila še glasba iz zvočnikov.

Toda Sergej tega ni opazil, saj se mu je ponavadi dogajalo, da je postal slep in gluh za vse okoli sebe, kadar je na ekranu prepoznal Varjino ime. Šele sedaj se je spomnil, da se ji od prihoda v Slovenijo sploh ni javil, pravzaprav se ji ni hotel javiti, kar potuhnil se je v molčanje, mogoče kuhal zamero, ker mu res ni bilo prijetno, ko mu je na njunem zadnjem srečanju povedala, da potrebuje čas za premislek. Kakšen hudičev premislek neki, kot da bo po tednu dni vedela, kaj naj stori z njim, s sabo ali njima, se je jezil. Saj ji je vsaj glede nje jasno, da želi uspeti kot modna oblikovalka, dizajnerka obuval ali nekaj takega, saj jo pozna, nadvse veliko ji je do uspeha, ona se že ne bo pustila prestrašiti konkurenci, ne bo se dala pogaziti, potolči, odgnati. Vojska se dandanes bije za prodajnimi pulti, sovražnik si nadeva maske prijaznosti, uslužnosti in na novo komponirane nasmeške. Bohotijo se na vsakem koraku, še prodajalke, ki prinesejo na tržnico jajca ali med, ne skoparijo z njimi, ker nasmeh vendar govori o tem, da je izdelek najslajši, najlepši in najboljši. Sploh naj!

"Prosim te, pozanimaj se za ta obuvala. Bilo bi lepo, če prineseš kakšen primerek. Ali me sploh poslušaš," je zdajci zagodrnjala Varja. (Se nadaljuje)