Za žogo v Afriko

Podoživite slovenske vrhunce na jugu črne celine v oddaji avtorjev Dejana Ladike in Maše Hladen danes zvečer na prvem programu Televizije Slovenija. Z nami je svoje vtise o Južni Afriki, ljudeh in navijanju delil tudi ljubitelj nogometa Boris Zajko.

Ekipa, ki je pripravljala oddajo, je med prvenstvom spremljala slovenske navijače, ki so pustili srce na tribunah, ustavili so se v sirotišnici z ranljivimi otroki, se potepali s kralji živali, pogovarjali z vplivnimi poslovneži in projektanta stadiona v Portu Elizabeth vprašali, zakaj je bilo igrišče tako hitro zdelano.

Svet se je mesec dni vrtel okoli Južne Afrike. Ko vuvuzele potihnejo, kako hud bo padec na realna afriška tla? Kakšen je bil slovenski utrip v Južni Afriki in kakšna so pričakovanja gostiteljev po organizaciji prvega svetovnega nogometnega prvenstva na afriški tleh?

Nekaj malega pa smo izvedeli že iz pogovora z Borisom Zajkom, sicer turističnem delavcem, Ptujčanom, ki se je v Južno Afriko s prijatelji in znanci, nogometnimi navdušenci – skupino trinajstih, štirinajstih, odpravil za dva tedna. V osnovi je bila nogometna zgodba, potem spoznavanje dežele, ljudi, običajev, navad. Južna Afrika zahteva drugačno razmišljanje od našega, narava in živalski svet sta drugačna, druženje s pristnimi domačini ti šele odpre pravi pogled nanjo.

Ko so se s prijatelji odločali o Južni Afriki, so seveda čakali tudi na prave cene. Različne variacije na isto temo turističnih agencij so bile drage, in ko so že sestavili svoj program, navezali celo stike s Slovenci v Južni Afriki, jim je prijateljica omenila manjšo zasebno mariborsko agencijo, kjer jim je turistični vodič predlagal program - pot, ki jo je ravno letos februarja raziskal, in jih s prezentacijo prepričal. »Saj veste, če greš v Južno Afriko, to ni ravno isto, kot če bi šel v Umag,« smeje doda Boris. Na koncu je prevladala najboljša kombinacija med ceno in vsebino.

V bistvu so se potem v štirinajstih dneh v Južni Afriki kar petkrat selili. Videli so Johannesburg, prespali v mestu Polokwane, pa v Krugerjevem nacionalnem parku, obiskali Swaziland, spali na čisti periferiji – v Cradocku, kjer so resnično spoznali pristen način življenja domačinov, belcev in temnopoltih, se srečali z revščino in v Port Elizabethu spremljali tekmo med Slovenijo in Anglijo. In naši so takrat izgubili, čemur pa je svoje dodala še Amerika in Slovenci smo se vrnili domov.

Kakšno pa je bilo vzdušje, ko Slovenci niso šli naprej?

»Svet se rahlo podre, prevzame te neka mešanica čustev med žalostjo in razočaranjem, vendar se je naša družba hitro pobrala, saj so slovenski fantje dosegli ogromno in že s prvo tekmo naredila veliko. So pa v Južni Afriki ljudje veliko spraševali po Sloveniji, njihovi mediji so velikokrat poročali o Sloveniji kot najmanjši deželi, ki sodeluje na svetovnem prvenstvu - ampak to vedno v pozitivnem smislu.«

Boris in njegova skupina sta v Južni Afriki srečala tudi druge slovenske navijače. Srečanja so bila najbolj intenzivna pred tekmo pa potem po tekmi. Na prvi tekmi proti Alžiriji jih je opazil kakšnih petsto, proti ZDA že malce več, ko pa so naši merili moči z Angleži, je Slovencev s tribun bučalo že kar čez tisoč. »Srečuješ znane obraze, pa nove, navezuješ stike, vsak Slovenec, ki ga srečaš, ti takoj pove, od kod je, tako da je bila Slovenija praktično po navijačih v Južni Afriki prav regionalno gledano pokrita vsa.«

Kaj vam je najbolj ostalo v spominu, po čem se boste najbolj spominjali obiska Južne Afrike?

»Predvsem po mladini iz Cradocka. Pozitivna, preprosta in zdrava mladina, ki sicer živi v revščini, kakor jo v osnovi poimenuje Evropa, vendar so popolnoma srečni. Ko smo videli veselje, ki smo ga povzročili s podarjeno nogometno žogo …«

Spominjal pa se bo tudi Slovencev, ki živijo v Južni Afriki in trenutka po prvi tekmi z Alžirijo. Namreč, kdor si ni mogel kupiti vstopnice, je tekmo lahko spremljal na velikih platnih in Boris pravi, da je neverjeten občutek, ko na odru pod platnom vprašajo, ali je kje med množico kakšen Slovenec, in jih dvajset, trideset, štirideset dvigne roko, jih povabijo na oder pred platno in pod odrom med tisoč temnopoltimi domačini zadoni slovenska Golica.

Končni rezultat svetovnega prvenstva?

Osebno mnenje: »Ko je Slovenija izpadla, sem navijal za Nemčijo, sedaj pa za Nizozemsko.«

Želja se mu žal ni uresničila. Svetovni prvaki so postali Španci.