Maraton v maratonu

Če človek ne upošteva lastnih nasvetov, ne vem, čigave bo. Na teh straneh sem že dostikrat pisal, kako je kolesarstvo škodljivo, če temperature presegajo trideset stopinj po Celziju.

In vendar sem podlegel izzivu, kateremu ga ni para pri nas, ko gre za kolesarjenje. Maraton Alpe Scott je pač edini in najtežji - napisal sem tudi najlepši - maraton v državi, in ker poteka po Gorenjski, je greh ne udeležiti se ga. Vreme gor ali dol, Alpe Scott so tak izziv, da se ga je treba udeležiti, pa četudi ošpičene prekle letijo z neba, pravijo, pravimo, pravim. Tako je tudi bilo. Po radiu so opozarjali, da bo nedelja hudičevo vroč dan in naj se vsi raje zadržujemo v hladnih prostorih, če jih najdemo, nikakor pa naj se fizično ne obremenjujemo. Pomislil sem na svoja leta, na izkušnje, na znanje, na priporočila in ugotovil, da nisem ravno bistre pameti. Čakalo me je sto trideset kilometrov kolesarjenja, med katerim bom moral premagati dva tisoč višinskih metrov. Čakale so me tudi stopinje krepko čez trideset. Vse lepo in prav oziroma ne prav, a sem se tolažil, da bo na Jezerskem in na Pavličevem sedlu, glede na njuno višino, verjetno spodobnejša temperatura. Kaj pa Črnivec, ki se bohoti nad Gornjim Gradom? Tam bom malce počil v senci, če bom ugotovil, da imam glavo v mikrovalovki in ne v čeladi. Kamnik, Cerklje, Olševek, Preddvor, Jezersko, Jezerski vrh, Pavličevo sedlo, Logarska dolina, Solčava, Ljubno, reka Savinja, Gornji Grad, Črnivec, Kamnik. Vse to sem skupaj s petstopetdesetglavo kolesarsko množico prekolesaril in se v cilju počutil zmagovalca. Najtežji in najlepši maraton se je izkazal v vsej svoji veličini. Zakaj? Zato, ker nas je izmučil tako, kot je treba. Če klanci niso bili dovolj za »kaznovanje«, nam je do maksimuma prižgal sončne žarke. Tam, kjer je bila senca, je dvignil cesto v obratni smeri prostega pada, in ko je že kazalo, da bo naš zadnji spust samo še spust v pozabo, nam je naročil nevihto z grmenjem in strelami ter takim nalivom, da so gume plavale, niso se držale asfalta.

Kaj privablja tako množico ljudi na tako ekstremno prireditev v tako neprimernem vremenu? Odgovor naj poišče vsak sam. Moj je takle: enako traso lahko prevozim sam kadarkoli, a to ni to. Lahko bi bil pameten in zaradi previsoke temperature ozračja ostal doma v senci. Pa nisem. Na vsak način sem hotel biti del Alpe Scott maratona 2010! Ni mi žal. Hvala tisti malo pameti, ki mi je še ostala, da se nisem naprezal čez svoje zmožnosti. Zato pa sem oborožen z raznimi tehničnimi dodatki, kot je na primer pulzmeter. Ko je šlo proti »rdečemu«, sem se ustavil, spil osvežilno pijačo, pokramljal z organizatorji in prijatelji in šel naprej – počasi in z užitkom. Moja fizična kondicija je za tak maraton čisto preslaba, da bi si privoščil test hitrosti in vzdržljivosti. Kdor je pretiraval, pa prihodnjič verjetno ne bo. Vsaj upam.

Alpe Scott maraton je maraton v maratonu, ker njegova težavnost resnično preseneti vsakogar, ki se ga loti. Preseneti tiste najbolj pripravljene in tiste, ki ga vzamejo samo za nedeljski izlet, zato v prihodnosti vidim vsako leto večje število udeležencev. In prav je tako.