Lirični tenor iz Krope v dunajski Operi

Sto let je že od rojstva Antona Dermote, Gorenjca, ki je postal eden prvakov Dunajske državne opere, "lirični tenor izredne muzikalnosti in kulture". V Kropi so rojaka počastili z imenitnim koncertom, prav na stoti rojstni dan, 4. junija. Mi pa smo z njim enaindvajset let po smrti naredili tale intervju ...

Dovolite nam, da vas kot dunajskega gospoda najprej vprašamo, kje so tekla vaša otroška leta?

»Moja otroška leta so tekla v revščini, v taki revščini, kakršno si danes komaj lahko predstavljamo. V malem slovenskem trgu Kropi v radovljiškem okraju, kjer sem se rodil 4. junija 1910 v znamenju dvojčkov, je živelo šeststo ljudi v sto štirih hišah, od teh pa so se tri že podirale in nihče ni v njih stanoval. Zemlja, na kateri stoji ta kraj, je trda in skopa. V občini so živeli le trije kmetje, od teh eden župnik, drugi pa krčmar.«

Koliko vas je bilo v vaši družini?

»Oče je bil zvest podanik cesarja; bržkone so ga krstili po cesarju v Schönbrunnu – Joža. Mati pa je dobila ime po cesarici Elizabeti. Čeprav so naš del Slovenije – Gorenjsko – Karavanke ločile od sosednjega Koroškega, je naša dežela sodila do konca prve svetovne vojne k avstro-ogrski monarhiji. Tako sem kot tretje rojeni prišel na svet še kot stari Avstrijec. Bilo nas je enajst ali dvanajst otrok – prav natanko tega več ne vem, zakaj nekaj jih je umrlo že zgodaj, še kot dojenčki. Leta 1907 se je rodil prvi otrok – deklica – in krstili so jo po očetu – Jožefa. Leto pozneje je prišel na svet brat Hijacint, ki je 18 let star stopil na zarjavel žebelj-podkovnik in je umrl za tetanusom. Med brati, ki so se rodili za menoj, je bil četrti po vrsti Leopold, pozneje pevec kakor jaz, nato 'sveti trije kralji', Gašper, šesti otrok in dvojčka Miha in Boltežar. Toda svetopisemska imena jim niso prinesla sreče. Boltežar je umrl še kot dojenček, Miha devetleten, Gašper pa je bil žrtev avtomobilske nesreče hkrati s svojim sinom …«

Kakšno pa je bilo razmerje med starši in otroki?

»Razmerje med otroki in starši je bilo patriarhalno. Očeta in matere nismo tikali, temveč vikali. Ugovarjati nismo smeli, očetov ukaz je bilo treba molče ubogati. Oba, oče in mati, pa sta bila polna dobrote – to smo čutili. Toda bila je sramežljiva dobrota, nista je kazala. Otroci smo začeli svoj dan z mašo ob sedmi uri zjutraj, kamor so nas vsak dan pošiljali. Na poti v cerkev smo v župnišču oddali prazno mlečno kanglo. Župnik je imel kakih osem krav in njegova sestra, župniška kuharica, nam je delila dragoceno mleko, ki je bilo namenjeno vselej le najmanjšemu med nami. Obračunali smo konec tedna. Po maši, kjer sem ministriral, smo šli iskat polno kanglo. Ko smo odšli iz župnišča, nas je dan za dnem vselej popadla skušnjava. Zraven kravjega hleva je namreč stal svinjak, kjer so pripravljali tudi hrano za svinje. V velikem kotlu je vrela repa, korenje in krompir. Zapeljivi vonj je včasih zmotil celo našo pobožno zbranost v cerkvi. Skušnjava pa je bila prevelika, da ne bi včasih hitro na skrivaj izmaknili iz kotla kak košček. Pozneje mi je v življenju redkokdaj tako čudovito teknilo kot ti ukradeni kadeči se grižljaji iz kotla za prašiče, s katerimi smo tolažili svojo jutranjo volčjo lakoto.«

Pa preskočiva vaše glasbene začetke učenca orglarske šole, organista in zborovodje, študenta glasbe in člana opernega zbora v Ljubljani in nadaljujva kar s sprejemom v hišo, ki ste ji posvetili svojo pevsko kariero – Državni operi (Wiener Staatsoper) na Dunaju. Kako vas je sprejela?

»Ta odločilni preizkus je bil v zadnjih marčnih dneh 1936 opoldan na odru dunajske opere pred zatemnjenim avditorijem, ko nisem ne videl ne slutil, kdo vse je tam sedel. Za začetek sem izbral Beethovnovo Adelaido, nato pa arijo iz Don Juana Il mio tesoro. Nato se je razlegel iz avditorija glas: hvala lepa! in s tem je bilo konec … No, nato sem zaman zelo dolgo čakal, zato sem se kratko in malo še enkrat javil k avdiciji. Drugič se je vse ponovilo, vedel pa sem, da v avditoriju sedi med drugim ne le direktor Kerber, temveč tudi prof. Ferdinand Grossmann, vodja opernega zbora, pozneje tudi velik strokovnjak za šolanje solistov, pevski pedagog mednarodnega slovesa. Pel sem iste skladbe kakor prvič, dodal pa sem veliko arijo Kalafa iz Puccinijeve Turandot, ki je bila nedvomno visoko nad mojimi tedanjimi glasovnimi zmožnostmi. Kljub temu so me takoj potem poklicali v ravnateljstvo. Stal sem pred Erwinom Kerberjem. Že s prvimi besedami mi je pregnal občutek za spoštljivo razdaljo med nama, s tem pa tudi mojo plaho tesnobo, in sicer tako, da me je tikal. Sicer pa je tako ravnal z vsemi mladimi člani opernega ansambla, ki so mu prišli pred oči, kakor sem lahko pozneje videl. Zmajal je z glavo, me pozorno pogledal in rekel po salzburško: 'Ja, fant, kar preveč sestradan se mi zdiš. Tako ne bo šlo. Nimaš še prave postave za oder. Vsak dan moraš še posebej pojesti tri žemlje s šunko, da bo kaj iz tebe!' Nato sem plaho odgovoril: 'Ja, gospod direktor, odkod pa naj jih vzamem?' 'Ah, tako!' je zagodel in me sočutno pogledal. Ne vem več, kako je še potekal najin razgovor, vem le, da je bil Kerber tako očetovski in prijazen, kakor si od opernega ravnatelja danes skoraj ne moremo več misliti. Nazadnje me je odslovil z besedami: 'Sedaj pa mi ne reci gospod direktor, ampak kratko: stric. Si razumel?'«

Katera pa je bila vaša prva »velika vloga«?

»Spomladi leta 1937 sem pel svojo prvo veliko vlogo v državni operi, ko je dirigiral Josef Krips, in sicer vlogo Alfreda v Verdijevi Traviati. Moja vloga pa je bila toliko težja, ker sta bila moja partnerja dva zelo slovita pevca: Jarmila Novotna kot Violetta in Aleksander Sved kot oče Germont. Novotna, rojena Pražanka, je bila pravi pojem dive: lepa, elegantna, privlačna, kratko malo vzor odrske pojave, s prav tako vzornim glasom … Uspeh premiere je bil velik, kritika me je slavila kot odkritje. Tako je pisal Morgenblatt: 'Velik uspeh slovenskega tenorja v dunajski državni operi.' In nato: 'Čar tega glasu je v barvno čisto posebnem timbru. Mehak kot žamet, s temnim prizvokom se preliva ta dobro obvladani, pristno slovanski tenorski glas. Umetnik pozna metodiko dihanja, zmožen je z izvrstnim naraščanjem in upadanjem fraze plastično oblikovati. Njegovo petje je vselej umetniško dovršeno, umno in preudarno frazirano, igra je preprosta in učinkovita. Ta debut zelo veliko obeta.'«

Katere od dunajskih opernih div se lahko poleg Novotne še posebej spomnite?

»Ljube Velič. Še med vojno je iz svoje domovine, Bolgarije, prišla na dunajsko glasbeno akademijo študirat petje in prve uspehe si je priborila v Volksoperi, ki se je tedaj imenovala 'opera mesta Dunaja'. Nato je pela z menoj Giulietto, kmalu nato Donno Anno (tudi pri salzburških slavnostnih igrah) ter pozneje Manon in Tatjano. Vloga, ki je bila kakor zanjo napisana, pa je bila Saloma, ki ni poznala ozirov in s katero se je vzpela kot komet. Ko sem kot Narraboth mrtev ležal na odru, sem se vedno bal, da mi ne bi v svoji burni igri stopila na obraz. Bila je prava primadona z vsemi lastnostmi, z močnim impulzivnim izražanjem, pomembna kot umetnica in kot človek. V Hoffmannovih pripovedkah sem ji moral kot Giulietti strastno peti o svoji ljubezni. Ko sva pri neki predstavi pela na skrajnem zunanjem robu odra, se je po velikem duetu temperamentno privila k meni in zašepetala: 'Poljubi me na dekolte!' Tako me je osupnilo, da bi kmalu padel z njo vred med orkester …«

Kako pa je ta temperamentni in zaljubljeni prizor doživela vaša soproga?

»Po prizoru je za odrom srečala mojo ženo Hildo, ki je prisostvovala predstavi. Ljuba je vsa žareča stopila k njej in ji ponosno rekla: 'Ali nisva bila sijajna? To je bil pravi teater!'«

Z dunajsko opero ste večkrat gostovali po svetu, tudi v Rimu …

»Vrhunec tega našega gostovanja v Rimu je bil dan, ko je papež Pij XII. v posebni avdienci sprejel ves naš ansambel. Ko smo stali pred svetim očetom, je vsak od nas čutil, kako pomemben je ta trenutek in kako velika osebnost stoji pred nami. Posamič smo mu bili predstavljeni in papež je vsakemu v nemščini rekel kaj primernega. Nekoliko se je nasmehnil, ko je Vilmi Lipp rekel: 'Ah, vi ste soprano leggiero!', nakar je ona pogumno popravila: 'Ne, sveti oče, koloraturna sopranistka sem!' – Ko je papež opazil, v kakšnem stanju je moja žena, jo je pokrižal in rekel: 'Blagoslavljam vas in vašega otroka!' Tako je bil najin sin deležen papeškega blagoslova, še preden je bil rojen. Ko so me predstavili, je dvignil obrvi in s priznanjem rekel: 'Oh, il tenore!' Kako je to povedal, mi je dalo misliti, da pride v Italiji 'il tenore' takoj za ljubim Bogom.«

Peli ste pod taktirko svetovno znanih dirigentov, v slovitem Teatro Colon v Buenos Airesu pa ste se že 1948 srečali z dirigentoma Erikom in Carlosom Kleiberjem …

»H Kleiberjevim predstavam je prihajal tudi njegov sin Carlos. Če smo se v pavzi srečali v očetovi dirigentski sobi, smo spoznali mirnega, zelo simpatičnega fanta. Pozneje sem ga po mnogih letih spet srečal v dunajski operi. Medtem je postal svetovno znana dirigentska osebnost – poleg Karajana je bil eden prvih, če ne celo prvi dirigent našega časa. Dirigiral je Wagnerjevega Tristana, pri tej predstavi sem pel vlogo mornarja. Srečanje pri skušnji me je presenetilo, ker me je nagovoril v lepi slovenščini. Pokazalo se je, da je poročen s Slovenko, ki jo je spoznal kot baletko v Münchnu. V poletnih mesecih je hodil s svojo družino na dopust v Zasavje. Na moje vprašanje, kaj tam dela, ker tam ni kakega znanega letoviškega kraja, mi je odgovoril: 'Grem po mleko, po jajca, maslo, zelenjavo, in tako dalje, posvetim se okolju in mi ni prav nič dolgčas.'« (Carlos Kleiber je umrl 13. julija 2004 v Konjšici pri Litiji, tam je tudi pokopan; njegova žena je bila Stanka Brezovar. Op. M. N.)

Kateri pa je bil najlepši trenutek v vašem glasbenem življenju?

»Ko je dr. Böhmu 5. novembra 1955 pri dopoldanski slovesnosti prosvetni minister izročil zlat ključ sijajno obnovljene operne hiše /zgorele v bombardiranju 13. marca 1945, op. M. N./ in je Böhm začel svoj govor: 'O Bog, kakšen trenutek!' sem že začutil v sebi tisto slavnostno razpoloženje, za katero sem upal, da bo prepajalo vse slavnostne dni, katerih so se Dunajčani tako navdušeno udeleževali. Zvečer se je pri drugem dejanju Fidelia dvignil zastor in začela se je moja velika scena: 'Bog, kakšna tema!' Ta trenutek velja za enega najlepših v mojem življenju.«

Florestan v Beethovnovem Fideliu in Octavio v Mozartovem Don Juanu v dveh zaporednih dneh ob ponovnem odprtju Opere leta 1955 sta morda vaši največji vlogi?

»Tudi obe predstavi Don Juana sta kljub preobremenitvi uspeli v zadovoljstvo vseh. Po premieri sem na hodniku opere srečal glavnega intendanta münchenske opere. Segel mi je v roko, rekoč: 'To je bil najlepši Octavio, ki sem ga kdaj slišal!' Ob takih besedah pa tudi ni bilo več pomembno, kar je pisalo v časnikih, čeprav so poročila v hvali prekašala druga drugo. 'Anton Dermota je s svojim liričnim tenorjem očarljivega blagoglasja obvladal junaške tone Florestana, kakor bi dvomljivci prej sploh ne mislili, da je mogoče', je pisal Friedrich Abendroth v Tiroler Nachrichten … Najlepše in najbolj izčrpno pa je pisal dr. Harald Kaufmann v graški Neue Zeit: 'Doživeli smo le eno izredno presenečenje, Anton Dermota v vlogi Florestana. Pevcu, ki je dan nato znal s popolno milino peti v belcantu, kakor ga zahteva vloga Octavia v Don Juanu, ni manjkalo uspelih poudarkov, ko se je vzpenjal v glasovne višine ob svetli viziji svoje Lenore. Pokazalo se je, da mozartovskemu tenorju ni treba obvladati Wagnerjevega patosa zato, da najde pot do Beethovna.'«

Ena vaših sklepnih vlog je bil Pfitznerjev Palestrina – kakšno je njegovo sporočilo?

»Zaključni prizor, ko se Palestrina po končanem delu izčrpan, toda spravljen z usodo usede za orgle, občutim, kakor da bi ga bil Pfitzner napisal zame. Zato naj tudi opis svojega življenja zaključim z besedami mojstra Palestrine ob sklepu njegove 'legende': Naj Ti bom dragi kamen zdaj poslednji / na eni Tvojih tisoč dragotin – / o kuj in kleši me, Ti Bog vsevedni, / in v spravi, v miru naj s Teboj živim.«

Avtorjev pripis. Da ne bo nesporazuma: ta pogovor je seveda »umišljeni intervju«, nastal je s pomočjo avtobiografije Antona Dermote, ki je izšla najprej na Dunaju (Tausendundeinabend, Mein Sängerleben, 1978), potem pa okrajšana še v slovenskem prevodu Marijana Lipovška pri Celjski Mohorjevi: Tisoč in en večer, Iz življenja poklicnega pevca, 1985. Fotografije nam je za to objavo posodil Slovenski gledališki muzej v Ljubljani; ta je izdal tudi knjigo Marjane Mrak in Francke Slivnik (Anton Dermota, 1988), v kateri jih najdete še več in je strokovna monografija o našem rojaku.