Grudnove Šmikle v kresni noči

Počitnice so, za šolarji odhajamo na lepše še drugi. Na dopustu bo tudi večji del kulture. Ob tem pa je naravnost presenetljivo, kaj vse v zadnjem času počnemo Gorenjci na kulturnem področju, ne le tisti, ki so zaposleni v poklicnih kulturnih ustanovah, ampak še marsikdo drug ...

Se še spominjate, kako ste preživeli letošnjo kresno noč, tisto s 23. na 24. junij? Ja, saj vem, v postelji, kot vsako drugo. Kar nekaj je bilo takih, ki so v sončnem popoldnevu tistega dne gledali nogometno tekmo naših z Angleži; da bi hitreje preboleli poraz, so zvečer nekaj spili in nato še lažje zaspali. Jaz sem šel po tekmi pokosit travo okoli hiše, a ni prav dosti pomagalo. Pa sem šel še v cerkev sv. Ane na Ledinci (v žirovski fari), kjer je bil že petnajstič zapored kresni koncert. Zmeraj se je začel ob devetih, to pot pa me je vabilo zgrešilo in nisem vedel, da se je začel že pol ure prej. Zamudil sem in jezen na ves svet vstopil v cerkev, napolnjeno z žlahtnim petjem. To me je povsem pomirilo, pogled na pevski zbor pa še močno poživil. Pele so namreč Grudnove Šmikle, porojene v čisto drugem letnem času, kot je kresni; prvič so namreč zapele v grudnu, na dan sv. Miklavža – saj ste že slišali zanje, so ena najbolj svežih vokalnih skupin na gorenjski in slovenski glasbeni sceni. Če bi bil človek mlad kresnik, one pa kresnice v kresni noči, bi se veselil še bližjega srečanja z njimi, tako pa … So zapele najprej – hiši primerno – nekaj nabožnih, potem pa še vrsto slovenskih ljudskih, vse pod vodstvom Marjete Naglič, s katero nisva, kot sva ugotovila že na eni od Glasovih prej, nič v žlahti, hvalim jo zato, ker svoje mladenke že osmo leto vodi tako, da so dosegle res zavidljivo raven, tako v grudnu kot v malem travnu, tako pod Šmiklavžem kot pod Šentjanžem. Čestitam!

Pa še ena kresna. Prav v času, ko so Grudnove Šmikle prepevale v eni od cerkva na gorenjskem jugu, se je v Cankarjevi sobi na Rožniku v enourni klavzuri sestala žirija za Delovo nagrado Kresnik in izbrala najboljši slovenski roman od tistih, ki so izšli v letu 2009. Izbrali so Svinjske nogice pisatelja Tadeja Goloba. O njih bomo gotovo še pisali, še prej seveda prebrali, to pot želim izpostaviti le dejstvo, da je letošnji petčlanski žiriji predsedoval dr. Miran Hladnik, slovenist in profesor na Filozofski fakulteti v Ljubljani, po rodu in bivališču na Srednji Dobravi pri Kropi pa Gorenjec in, ne nazadnje, stalni sodelavec Snovanj. Prav v teh lahko preberete tudi njegov članek o tem, kako se je kuhal letošnji kresnik.

In še ena globalna. V Snovanjih je julija 2008 izšel prvi večji članek o enem največjih knjižnih podvigov na Slovenskem v novejšem času – o Valvasorjevi grafični zbirki v 18 velikih knjigah, ki jo je pod naslovom Iconotheca Valvasoriana izdal dr. Lojze Gostiša, umetnostni zgodovinar, po rodu Žirovec, sicer pa že dolgo Ljubljančan. No, vse to že vemo. Novo je, da je dr. Gostiša, ki mu pri 87. letih ni več do tako dolgih potovanj, pooblastil predsednika vlade Boruta Pahorja, da ob obisku Kitajske in Expa 2010 v Šanghaju en komplet (v vrednosti 30.000 evrov) podari Kitajski. Velika država je velikega darila vesela in ga bo shranila v Kitajski narodni knjižnici v Pekingu.

Med gorenjskimi ali z Gorenjsko povezanimi knjigami, ki so izšle v zadnjih mesecih, se domislim vsaj treh. Sončne ure, pisemske korespondence Borisa Pahorja in Marije Žagar (1961-1996), ki jo je uredila in pri Slovenski matici objavila Urška Perenič. Tržaški pisatelj in kranjska profesorica sta si bila blizu, bližino sta ohranjala na način, ki je v času mejlov in esemesov vse redkejši – v pismih, pisatelj pa je svojo prijateljico počastil z nazivom »slovenska Madame de Sevigne«. Pobudnik knjige je bil prof. Hladnik, njen nekdanji dijak na Gimnaziji Kranj; tudi o tej zadevi je že pisal na teh straneh. V Poljanski dolini pa sta se porodili dve knjigi v narečju, torej ne v gorenjščini, ampak v poljanščini. Pesniku Janezu Ramovešu je pri Cankarjevi založbi izšla pesniška zbirka Čreda, urednik Zdravko Duša jo je povzdignil do neba, še višje od Janezovega »Bligaša«. Preberite si pogovor z njim na naslednjih straneh. Založba Modrijan, ki jo v Ljubljani vodi Poljanec Branimir Nešović, pa je izdala dramatizacijo Tavčarjeve Šarevčeve slive, kakor sta jo že 1983 napisala in v poljanščini uprizorila Andrej Šubic in Boris Pintar, pod naslovom Šarucova sliva. Nadvse simpatično delo!

In ne nazadnje: 4. junija je minilo sto let od rojstva Antona Dermote (1910-1989), Kroparja, ki je postal eden prvakov Dunajske državne opere, »lirični tenor izredne muzikalnosti in kulture«. V Kropi so ga počastili z imenitnim koncertom, prav na stoti rojstni dan in pod naslovom Poklon Antonu Dermoti. Vsestranski Slavko Mežek že napoveduje ponovitev jeseni na Dunaju, morda tudi v Salzburgu. Mi pa smo z znamenitim rojakom 21 let po smrti naredili »umišljeni intervju«, tudi tega lahko preberete v nadaljevanju … To je bilo le nekaj cvetk iz gorenjske kulturne antologije zadnjih tednov; vseh še zagledali nismo, kaj šele, da bi jih utrgali.