Pomagaj drugemu, pomagaj sebi

Besedilo: Marjana Ahačič
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 28. junij 2010 / 06:00

Česa so se šolski delavci iz Severne Osetije - Alanje lahko naučili pri radovljiških dijakih?

Predvsem so jih zanimali različni načini, na katere si dijaki in učenci lahko pomagajo med seboj, so po obisku v Ekonomski gimnaziji in srednji šoli Radovljica povedali šolski delavci iz Severne Osetije – Alanje, ki so pred nedavnim na povabilo Slovenske filantropije obiskali Slovenijo.

Ta radovljiška srednja šola ima namreč že dolgo tradicijo različnih oblik prostovoljstva, ki so ga dijaki na slikovit način predstavili tudi delegaciji iz Osetije: dijak tretjega letnika je povedal, kako se je odločil, da bo z inštrukcijami pomagal fantu iz prvega letnika, ki mu ni šla matematika. In kako je skupaj z znanjem matematike raslo tudi prijateljstvo. Skupina dijakov je opisala, kako je pripravila pustno zabavo z varovanci Centra za usposabljanje, delo in varstvo Matevža Langusa; tako imenitno so se imeli, da se je bilo težko posloviti; program PUM, projektno učenje mladih, ponuja drugačne načine izobraževanja za tiste, ki jim je običajen šolski sistem preveč obremenjujoč … Svoje prostovoljsko delo so dijaki in profesorji predstavili učiteljem iz Severne Osetije, ki v Sloveniji tokrat niso bili prvič.

V Severni Osetiji namreč strokovnjaki Slovenske filantropije, ki jih vodi dr. Anica Mikuš Kos, programe pomoči izvajajo že več kot desetletje. »Slovenijo pri nas zelo dobro poznamo, saj nam je s projekti prva priskočila na pomoč prav Slovenska filantropija. Organizacija je imela veliko izkušenj z delom z begunci iz nekdanje Jugoslavije, pri nas smo jih imeli ogromno iz Čečenije, Gruzije in Južne Osetije. Predvsem pa je Slovenija pri nas poznana zato, ker strokovnjaki Slovenske filantropije veliko delajo z učitelji, ti pa svoje znanje širijo naprej, med mlade in prek njih na tudi na njihove starše« je povedala vodja delegacije iz Osetije Tatiana Chshieva, izvršna direktorica fundacije Achievements.

Slovenska filantropija je bila zato tudi med prvimi organizacijami, ki so začele izvajati programe po tragediji, ki se je v osetijskem mestecu Beslan zgodila na prvi šolski dan pred slabimi šestimi leti. Takrat je v terorističnem napadu skrajnežev iz sosednjih republik Čečenije in Ingušetije umrlo 334 ljudi, od tega 186 otrok. »Ves svet nam je takrat pomagal, a v glavnem v materialu in z zdravili. Naše otroke so vabili v številne države in veliko darovali; vsak je pomagal tako, kot je mogel. Slovenija pa je bila tista, ki nam je prva ponudila psiho-socialno pomoč. Vaši strokovnjaki so začeli delati skupaj s prizadetimi starši, otroki in učitelji in to delo se zdaj nadaljuje,« je povedala Tatiana Chshieva.

»Na začetku smo samo sprejemali pomoč ter se trudili zbrati se in stati na svojih nogah,« je čas po tragediji opisala Ljudmila Dzutseva, ravnateljica nove osnovne šole v Beslanu. »A sčasoma so naši otroci spoznali, da tudi oni lahko drug drugemu kaj dajo, da s tem, ko pomagajo drugim, tudi sami zrastejo v svojih očeh. Zato smo veseli, ko pridemo v Slovenijo, vidimo, kako stvari na področju prostovoljstva tečejo tukaj in se kaj naučimo. Naši mladi imajo podobne probleme kot slovenska mladina, zato se lahko veliko naučimo, prijeme in postopke prenesemo v naše okolje. Zelo zanimiva se mi na primer zdi medsebojna učna pomoč med učenci. Všeč mi je tudi, kako mladi govorijo o svojem prostovoljskem delu: neposredno in ponosno. Prav odnos je tisti, ki je najbolj pomemben.«

Pravi, da ji je všeč ideja o prostovoljstvu kot delu obveznih izbirnih vsebin, za katere se lahko odločijo slovenski dijaki in učenci. »Pri nas je na tem področju vse odvisno od entuziazma pedagogov, čeprav v Osetiji ljudje tradicionalno pomagamo drug drugemu.«