Opuščeni rudniki v Sloveniji

Besedilo: Suzana P. Kovačič
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 28. junij 2010 / 06:00

"Jamarji smo vedoželjni tiči in zato so nas že od nekdaj zanimali vsi prostori v podzemlju, pa naj jih je izdolbla narava ali človek." Davorin Preisinger v knjigi, ki jo odlikuje tudi bogato slikovno gradivo, predstavlja več kot petdeset opuščenih rudniških rovov.

Pri Založbi Turistika je izšla knjiga Rudniki – Opuščeni rudniki v Sloveniji, v kateri je predstavljenih več kot petdeset opuščenih rudniških rovov barvnih kovin, kremena in premoga. Vsak rudniški rov je predstavljen v samostojnem poglavju s kratkimi, jedrnatimi teksti, ki jih dopolnjujejo fotografije notranjosti rudnikov. Avtor Davorin Preisinger, dolgoletni jamar in zbiralec mineralov, pri vsakem rudniku posebno pozornost namenja predstavitvi mineralov in rudnin. »Jamarji smo vedoželjni tiči in zato so nas že od nekdaj zanimali vsi prostori v podzemlju, pa naj jih je izdolbla narava ali človek. Posebej to velja za tiste, ki smo zabredli med zbiralce mineralov. Naši učitelji jamarstva so nam vcepili v dušo spoštovanje ohranjenosti in nedotakljivosti vsega v jamah … Tudi mi učimo tako naprej. Nekaj drugega pa so opuščeni rudniki, umetno delo človeških rok. Vsak rešen primerek minerala je z našim delom ohranjen,« je povedal in poudaril, da je namen knjige ozaveščanje otrok in odraslih, saj je bilo v 19. stoletju v naših krajih ogromno rudarjenja, ki pa je v 20. stoletju izgubljalo zagon.

Več kot trideset let se Davorin Preisinger ukvarja z raziskovanjem slovenskega podzemlja. »Začela sva skupaj s Stanetom Lamovškom. Najprej sem raziskoval brez fotoaparata, potem je ta postal moj stalen sopotnik. Ko se je nabralo že približno tristo fotografij, sem imel prvo predavanje, pa drugega … Ob neki priložnosti mi je Matjaž Chvatal iz Založbe Turistika rekel, kaj, če bi »naredila« knjigo o opuščenih rudnikih? In sva jo. Izredno težko je bilo narediti izbor, kaj uvrstiti v knjigo. Veliko prostora sem namenil tržiškemu koncu, pa tudi litijskemu, koder sem tudi veliko hodil,« je avtor povedal na nedavni predstavitvi knjige. Na prvih straneh beremo o Šentanskem rudniku živega srebra v Podljubelju s prikazi Julijevega, Avgustovega, Friderikovega in Jakobovega rova, pa glavnega Antonovega rova ter Jurijevega in Alojzijevega rova. Beremo še o rudniku mangana na Šmarjetni gori. Preisinger piše tudi o rudarjenju na Cerkljanskem; leta 1851 je bila ustanovljena rudarska družba Škofje za iskanje in pridobivanje bakrovih rud. »S prijateljem Stanetom Lamovškom sva v začetku osemdesetih let iskala bakrove minerale v dolini Kopačnice. Našla sva samo drobcene sledi malahita. Domačini pa so nama povedali, da so nekoč po rudniškem rovu hodili na delo v Cerkno. Koliko je v tem resnice, nisva nikoli ugotovila,« začini vsebino avtor. Ali pa denimo, kot beremo na strani dvainosemdeset: »Pri kopanju premoga v rudniku Motnik so med drugimi fosilnimi ostanki našli tudi kosti pritlikavega nosoroga.«

V izboru opuščenih rudnikov so dobile svoje mesto tudi znamenite Savske jame, pa rudnik svinca Knapovže, v katerem je izredna pestrost mineralov, nadalje rudnik kremena nad Krašnjo pa opuščen rudnik svinca, cinka, barita in živega srebra, imenovan Sitarjevec po istoimenskem hribu pri Litiji, rudniška rova v Janezovem grabnu pod Pohorjem, rudnik boksita Ložnica pod Vranjekom … Kot opozarja Davorin Preisinger, pa naj knjiga ne bo navdih za to, da bi se na oglede odpravili sami: »Obiskovanje opuščenih rudniških rovov je zelo nevarno in je dovoljeno samo v spremstvu vodiča. Lahko pa obiščete kak turistični rudnik, ki je urejen za varen obisk.« T. i. »turističnih« rudnikov pa je v Sloveniji premalo, je prepričan avtor knjige: »Ne vem, zakaj se lokalni veljaki ne zavzamejo za to, da bi jih uredili za varne oglede in del te zgodovine pokazali domačinom in tujcem.«

Kot zaključi založnik Matjaž Chvatal: »Knjiga Rudniki, opuščeni rudniki v Sloveniji je pomembno delo in prispevek k spoznavanju naše v javnosti že skoraj pozabljene bogate rudarske zgodovine.«