Vedno moraš videti cilj

Besedilo: Vilma Stanovnik
Kategorija: Šport / nedelja, 27. junij 2010 / 06:00

Tako pravi Lojze Primožič, ki je minuli konec tedna osvojil tretje mesto na sloviti 212-kilometrski preizkušnji v teku okoli Blatnega jezera, na kateri so odnehali mnogi sloviti ultramaratonci, med njimi tudi legenda slovenskega ultramaratona Dušan Mravlje.

Škofja Loka – Preteči pot 212 kilometrov, je podvig, ki marsikomu ne uspe v več dneh. Tisti, ki se podajo na ultramaraton okoli Blatnega jezera na Madžarskem, pa seveda vedo, da ga bodo morali opraviti v enem kosu, brez postanka, brez spanja. Med njimi je bil letos prvič 41-letni Škofjeločan (zadnja leta z družino živi v Bitnjah) Lojze Primožič, ki je nastopil res odlično, saj sta ga v cilju prehitela le dva tekmovalca (s časom 20 ur in 30 minut je zmagal Attila Vozar), mnogi pa so na poti odnehali. Med njimi je bil tudi Dušan Mravlje, ki je okoli 45 kilometra začel trpeti krče, na 86 kilometru pa je odstopil. Lojze je z odličnim časom 22 ur in 17 minut pritekel v cilj kot tretji.

»Ker sem bil v ultramaratonu brez izkušenj, saj je bil to moj prvi daljši tek od 75 kilometrov, sem treniral predvsem po občutku. Seveda imam nekaj izkušenj iz Ironmana, čez zimo sem prebral ogromno literature o ultrateku in poslušal nasvete »starih mačkov«. Vse skupaj sem nato uskladil s svojim časom. Opravil sem približno deset treningov tedensko, od katerih sem odtekel dva dolga teka, enkrat sem tekel po okoliških hribih, enkrat pa sem na treningih našega kluba 3IRON odtekel tudi nekaj hitrejšega. Vsi drugi teki so bili v bolj umirjenem tempu ali zgolj regeneracijski,« pravi Lojze, ki je lani jeseni nastopil na svetovnem prvenstvu v triatlonu na Havajih, ker pa ni ljubitelj plavanja, se je nato odločil, da se posveti predvsem teku.

Usklajena spremljevalna ekipa

»Glede odstopov lahko rečem, da je pomembno predvsem to, da si na tekmo logistično pripravljen do zadnje podrobnosti. Zato se še enkrat zahvaljujem spremljevalni ekipi Edu, Mateju in Boštjanu. Prav tako je pomembno, da v vsakem trenutku vidiš cilj. Že najmanjši kanček dvoma lahko podre ves trud. Za tabo morajo stati tudi tvoji najbližji, da je glava čista. Poleg tega pa je še mnogo dejavnikov, kot so dnevna forma, sreča s poškodbami in še kaj,« pravi Lojze, ki priznava, da je bil Ultrabalaton zanj najtežja tekma do sedaj, čeprav je bil pozimi tudi zmagovalec Trans Slovenije.

»Ultrabalatona ne morem primerjati s Trans Slovenijo, ki je bila zahtevna, hitrejša, a vseeno etapna dirka in ne z Ironmanom, ki je sestavljen iz treh disciplin in specifičen. Pri takšnem teku ni počitka, ni klanca navzdol kot na kolesu, če pa se ustaviš, boš le stežka še enkrat začel. Mislim, da je to zelo težak, a hkrati izredno pošten šport. Tudi ko gre za mesta na tekmi, se sotekmovalci na progi toplo pozdravimo in izmenjamo kakšno besedo spodbude, saj smo vsi približno na istem. Vendar pa občutkov, ko prideš v cilj in se zaveš, da ti je uspelo, ne morem opisati. Vem, da tega večina ljudi ne bo preizkusila, in vem, da smo za večino nenormalni, a tista peščica, ki nas, ultraše, v kateremkoli športu podpira, bo razumela,« tudi pravi Lojze, ki je te dni še malce utrujen, a že dela nove načrte.

Jeseni na Špartatlon

»Najprej se moram dobro spočiti, malce urediti sliko za nazaj, potem pa naprej. Prijavljen sem na Špartatlon, legendo vseh ultra tekov, s katerim je od Slovencev uspešno opravil le Dušan Mravlje. Tek od Aten do Šparte v Grčiji je dolg 246 kilometrov in bo konec septembra, a se bom o udeležbi odločil šele po dopustu. Zagotovo se bom udeležil tudi nekaj krajših tekov v bližnji okolici, a zgolj za zabavo, zato ker v teku neizmerno uživam,« dodaja Lojze.