Šarucova sliva

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: GG Plus / nedelja, 27. junij 2010 / 06:00

Tako simpatične knjige pa že dolgo ne! Knjižice pravzaprav, a lepe, posebne, dragocene.

»Made in Poljane«, izdelek samih Poljancev, čeprav je izšla v Ljubljani pri založbi Modrijan – a treba je vedeti, da je tudi njen prvi mož, Brane Nešović, po materi Poljanec. Gre za dramatizacijo novele Ivana Tavčarja Šarevčeva sliva, katere avtorja sta Andrej Šubic in Boris Pintar. Ilustracije so delo Maje Šubic, knjigo je oblikovala Nives Lunder, pri lekturi je sodelovala Milena Sitar … Sami Poljanci, od Tavčarja naprej. V knjigi so tri besedila: dramatizacija novele, za njo novela sama in še spremni zapis Andreja Šubica – prvo je v poljanščini, drugo in tretje v slovenščini. Besedilo je enako tistemu, ki je bilo prvič uprizorjeno leta 1983, v monodrami, ki jo je režiral Andrej, Meto pa je odigrala Anica Berčič. Šubic sam opiše, kako se je lotil dramatizacije: »Prijatelj Boris Pintar je s svojo pisateljsko žilico dodal besedila, ki so dopolnila osnovno zgodbo. 'Prevod' besedila v poljansko narečje je bil lahko delo, saj je Tavčar pri pisanju sledil melodiji svojega rodnega govora.«

Kakšna je Tavčarjeva Meta? »Pripovedovalec jo omenja kot prispodobo siromašnega življenja. Oče ji pred smrtjo zapusti slivo, vedoč, da zaradi grdote ne bo dobila ženina, ter ji zabiča, naj iz spoštovanja do očeta na stara leta ne berači. Meta si vzame očetove besede k srcu: gara vsak dan od jutra do večera, podedovani in zasluženi denar pa iz strahu pred požarom skriva zakopan na hribu za hišo. Neke noči, zunaj divja nevihta, se ustraši, da ga bo hudournik odnesel. V temi ne najde skrivališča denarja. V strahu pred beračenjem se ji zmeša: misleč, da so ji ukradli denar in da ji zdaj hočejo vzeti še slivo, odide domov po sekiro ter poseka slivo. Drevo jo pokoplje pod sabo.« Tako je Meta opisana v leksikonu Slovenski literarni junaki (2002). Tavčar pa svojo novelo sklene z besedami: »To je bilo gotovo revno življenje!« Šubičeve monodrame nisem videl, a po branju besedila bi lahko dodal, da je bilo Metino življenje tudi grdo. Da ta oseba nima le grdega obraza, ampak tudi grd značaj. »Dekle je grdo in snubača ne bo! Naj ima sto goldinarjev, in tista sliva pri vogalu hiše je tudi njena! Ta sliva je njena! O moj preljubi Jezus Krišč, da le ne bi beračili! Težko sem živel, ali pošteno!« Tako govori Metin oče Šarevec na smrtni postelji, po Tavčarju. V poljanščini: »Nej ma stuo goldinarju, zatuo ke nima liepga obraza, pa snubaču nau. Pa tista sliva par voglu bajte je tud niena! Ta sliva j niena. O muoj prelub Buoh, de le neb beračl.«

Meta pravzaprav sploh ni tako revna. Pod strešnim tramom in pozneje pod grmom na Kuclju ima zakopanih sto goldinarjev, kot nekakšno rento za stara leta. Za sproti služi z dnino, za priboljšek vsako leto proda slastne slive, sebi jih seveda ne privošči. Hrani se, kjer dela; poje preveč, zato ji grozijo, da je ne bodo več poklicali. Če more, si vzame (ukrade?) še nekaj kruha za domov, kjer ga posuši in poje pozimi. Njen zimski meni: suh kruh z vodo. »Čist potihm vam poviem, de sn po večierij uziela tud dva kuosa kruha, ke ni nobedn vidu. Se viem, dej grieh, vieč pa gotou ne, ket ga je nariedu gospodar, kem za moja žietu ni skor neč plaču. Še zdej sem čudn zdi, kok de sn bla tekuoj korajžna.« To je bilo, ko je »par Vidnskih« (Na Vidmu, kjer je še zdaj gostilna) plela repo. In ko je »par Kuočari« (pri Kočarju) pobirala krompir: »Spiet sn mougla en par krempierju vziet. Se drgač meb lohk še lakat pobrala. Čist lohk.« Jemanja kruha in krompirja Meta ne doživlja kot krajo in greh v odnosu do lastnikov in oblasti, pač v odnosu do Boga; je torej moralna oseba. Ko vzame kruh, ima občutek, da bi ji Mati božja še odpustila, po krompirju pa: »Zdej mi mat pred oltarjam gotou nau več odpostila. Bom mougla kar h spoud.« - Se vam ne zdi, da bi se Meta decembra 1941 pridružila poljanskim upornikom?

Metina grdota se kaže tudi v sovraštvu do otrok. In kar je najhuje: pogubi jo lastna hudobija, ne hudobni svet okoli nje. Denarja res ne najde, kjer ga je zakopala, a to še ne pomeni, da so ji ga dejansko ukradli ali da ga je odnesel plaz; zanjo je pogubna njena lastna utvara, da je bil ukraden. Njena sliva je ne pokoplje pod sabo zato, ker bi jo na Meto podrl vihar; ona sama jo poseka in podere nase v svojem obupu … In vendar: ko berem Tavčarja, imam še lahko občutek, da se je proti Meti zarotil hudobni svet in da proti temu ne more nič; Šubic-Pintarjeva dramatizacija pa Meto pokaže kot sokrivo za svojo lastno usodo, ki bi bila morda lahko tudi drugačna? Kakorkoli že: Metino revno in grdo življenje je v knjigi Šarucova sliva prikazano na nadvse lep način!