V Slovenijo je prinesla svoj stol

Sredi prihodnje sezone v Prešernovo gledališče Kranj prihaja nova direktorica, gledališka in radijska režiserka, Ivana Djilas.

V kranjskem občinskem svetu se je ob vašem imenovanju za novo direktorico Prešernovega gledališča (mandat boste nastopili 1. februarja 2011) razvila precej burna razprava, govora je bilo tudi o potrdilu o vašem znanju slovenščine?

»Še dobro, da sem k prijavi na razpis dodala tudi potrdilo o opravljenem izpitu slovenščine na Filozofski fakulteti in to na najvišji, tretji stopnji. Lani septembra je minilo deset let, odkar sem prišla v Slovenijo na podiplomski študij na AGRFT. V Beogradu sem končala radijsko in gledališko režijo, tu pa sem nadaljevala študij pri mentorju Dušanu Jovanoviču. Lahko rečem, da mi gre kar dobro s slovenskim jezikom po desetih letih poklicnega ukvarjanja z njim. Trenutno imamo v Mestnem gledališču ljubljanskem vaje za mojo trideseto premiero, ki bo sicer oktobra.«

Predstavo z naslovom …

»Pomarančna koža, avtorice Maje Pelević. Zanimivo, da je to prvo besedilo neke avtorice iz Beograda, ki ga delam v Sloveniji.«

Prihajate v gledališče na provinco, kot radi rečete v Ljubljani. Se tega zavedate in ali vam je hkrati lažje, ker gre za gledališče, ki je v zadnjih letih daleč preseglo lokalne okvire?

»Verjamem v individualizem. Že, ko sem prišla v Slovenijo, so mi rekli, da glede na to, da prihajam iz Srbije, nikoli ne bom dobila dela v gledališču, naj se raje zaposlim kot tajnica. Odločila sem se, da se s tem ne bom obremenjevala. Število sedežev namreč ni omejeno. Če so vsi sedeži že zasedeni, si je potrebno izmisliti kaj novega. Prineseš svoj sedež in si nekoliko drugačen. Tako dobiš svoj prostor, ne da bi koga izrinil oziroma se z njim tepel za sedež. Seveda se ne boš ukvarjal s tekom na 100 metrov in pri tem mislil, da si poseben. Gledališče je namreč edinstven prostor za izražanje individualnosti, nečesa, kar je posebno.

Ob tem ni nujno, da imajo ljudje, ki financirajo gledališče, tega tudi radi. Nujno je, da se ustvarja in ohranja prostor za kulturo in jezik. Moram pa reči, da sem hvaležna tudi tistim, ki delijo denar in ne marajo gledališča, saj vendarle puščajo temu prostoru, da obstaja.«

S Prešernovim gledališčem že imate izkušnje, pred leti ste tu režirali predstavo Gospod Chance, prav tako uvodno in zaključno predstavo Tedna slovenske drame …

»Kranjsko gledališče zelo dobro kotira med ljudmi, ki delamo v gledališču. Ni tretirano kot neko obrobno, majhno gledališče, ampak kot relevanten prostor za ustvarjanje, za gostovanje, za režiranje, delo na različnih projektih … Tudi kranjsko občinstvo je daleč od provincialnega. Nasprotno, na pol ure vožnje ima tako veliko izbiro gledališč, da je hitro lahko v tem ali onem gledališču. V tem smislu je privilegirano in kot tako lahko zelo zahtevno.«

Kaj se mora zgoditi v glavi režiserke, ki deluje v različnih gledališčih po Sloveniji, da se odloči za prijavo na razpis za direktorja gledališča?

»Pride neko določeno obdobje v življenju. Narediš trideset projektov, ki trajajo po dva do tri mesece in se enkrat vprašaš, kaj bi se zgodilo, če bi v neko zadevo svojo energijo vlagal dlje časa. Ja, gre za mojo osebno spremembo. Verjetno pa se mi ta trenutek to delo zdi veliko bolj kreativno, kot bo mogoče čez eno leto. Ne vem.«

Menda si je tudi igralski ansambel želel spremembe?

»Ko sem se odločala za prijavo na razpis, sem se odločila sama, brez kakršnihkoli konsultacij v gledališču. Bili so presenečeni, ko so videli, da sem se prijavila. Mislim, da je tako velik projekt potrebno začeti na začetku, »na čisto«. Če me bo sredina zaposlenih v gledališču sprejela in mi dopuščala, da bom lahko v njej delala, potem bo v redu. Mogoče se tu spet pokaže moja trma, da tudi nemogoče stvari včasih niso tako nemogoče. Če so se pogovarjali, da bodo sprejeli za direktorja nekoga, ki je iz Beograda, v Sloveniji deset let, je ženska, ki bo v petek dopolnila štiriintrideset let …«

Praznujete prav na dan slovenske državnosti?

»Ja. Ampak Slovenija je mlajša od mene, jaz sem se prva spomnila praznovati na ta dan. Sicer pa sem na svoj rojstni dan tudi že režirala državno proslavo.«

Uradno boste mesto direktorice gledališča nastopili sredi prihodnje sezone, na katero tako najbrž ne boste imeli velikega vpliva …

»Z vodjo umetniškega oddelka Marinko Poštrak imava pogovor konec tega tedna in od tu naprej bom začela … Gledališki ansambel se spreminja, potrebno ga bo dopolniti z drugimi igralci, potrebno se bo seznaniti, kakšne so finančne zmožnosti gledališča. Verjamem v analize, šele potem bomo razmišljali o idejah in tem, kaj bo mogoče realizirati in česa ne. Število abonentov je sicer stabilno, kar je glede na krizo dobro, pa vendar pridobiti še več publike, to zame je izziv. Presenetiti z drugačnim pristopom, poiskati tržne niše in delati na njih. Pametno se mi zdi narediti dve ekipi, omogočiti, da se v gledališču vzporedno dogajata dve stvari. Do priprave pravega programa mi manjka še šest mesecev konkretnih številk, kaj bo v danih okoliščinah mogoče in kaj ne.«

Trenutno stanje in recesija ne kažeta ravno na to, da bo denarja več. Prej obratno. Je za vas lahko izziv z manj denarja narediti več?

»Malo denarja ni nekaj, kar bi nas podžigalo, češ to je pa res super. Naj še enkrat rečem, lahko smo hvaležni državi, ki kljub težavam, še vedno podpira področje mentalnega udejstvovanja. Zdaj je obdobje, ki ga moramo dati skozi, prepričana sem, da bo bolje. Hkrati pa ponavljam, da gledališče ni le prostor, ki ga napolnjujemo, ker ga imamo radi. To je za nas tudi nekaj, od česar vsi mi, ki tu delamo, živimo, plačamo svoje kredite, davke, varčujemo za penzijo … Zdaj, ali je mogoče z manj denarja plačati ljudi in še vedno narediti dober program. Da, ampak to ne more trajati. Nekaj časa je že zanimivo, potem pa postane žalostno.«