Pirova zmaga

Ve se, kdo je zmagal, a občutka zmagoslavja ne more imeti. To je bila bolj Pirova zmaga. V slovarju je razložena kot »zmaga, uspeh, ki je glede na zelo velike žrtve malo vredna, nekoristna«. Ali bo za Slovenijo kaj vredna, ali bo iz nje za Slovence kaj koristi, bo pokazala bližnja prihodnost. Zmagala je pravzaprav le vladna koalicija in ta mora zdaj iz tega nekaj vrednega in koristnega narediti. Zelo velikih žrtev, hvala bogu, tudi ni bilo. Ali pač? Poražena stran trdi, da je žrtev narod sam, ki se je razklal na polovico, a se v tako pomembnem vprašanju ne bi smel. Je to res? Dejstvo, ki je gotovo, je le to, da več kot polovica volivcev (57 odstotkov) sploh ni šla volit. Zakaj? Najbrž ne samo zaradi lepega nedeljskega vremena. Po mojem je to svojevrstna nezaupnica politikom – vsem, ne le vladajočim. Na referendumu se je pravzaprav glasovalo predvsem o tem, kdo ima daljšega, Pahor ali Janša. Na volišče je šla manj kot polovica volivcev in polovica te polovice je glasovala za Pahorjevega, polovica pa za Janševega. Več kot polovica vseh volivcev pa je opredeljevanje o tem vprašanju zavrnila.

Večina volivcev je najbrž začutila, da to pot ne gre za tako usodno vprašanje kot na plebiscitu decembra 1990. Gre za vprašanje, ki je predvsem politično in pravno, zato naj nanj odgovorijo politiki in pravniki, ne pa ljudstvo, ki je v teh rečeh dostikrat premalo poučeno. Slovenci imamo v svoji novejši zgodovini boleč primer, ki priča, da se lahko ljudstvo tudi zmoti. Na koroškem plebiscitu 10. oktobra 1920 se nam je zgodilo prav to: v coni A, kjer se je glasovalo, so bili Slovenci v večini in glasovali so za – Avstrijo! Slovenci, ne le Nemci. Zakaj? Zato, ker jih je učinkovita proavstrijska propaganda prepričala, da jim bo v Avstriji boljše kot pod Srbi. Tako je tudi bilo, a le v gospodarskem smislu, v političnem pa se je naknadno pokazalo, da so ti ljudje glasovali za svojo narodno smrt: v nekaj desetletjih so se morali ukloniti velikonemškim pritiskom in povečini postali Nemci. To pot – v boju za južno mejo – ljudstvo očitno ni čutilo, da bi šlo za tako usodno vprašanje kot po prvi svetovni vojni v boju za severno mejo ali po drugi v boju za zahodno mejo. Naša južna meja, zlasti tista na morju, res še ni določena, a izhodišče zanjo je jasno: stanje na dan 25. junija 1991. Več kot zanimivo je tudi, da je bilo največ glasov za arbitražo med Primorci, ki se jih to vprašanje najbolj tiče. Glasovali so pragmatično: naj se zadeva reši arbitražno, (spo)razumno, strokovno, brez prevelikih čustev in besed o okupaciji, kolaboraciji z okupatorjem, veleizdaji ipd. In nič manj zanimivo ni, da je bilo največ glasov proti sporazumu na Gorenjskem, ki je med vsemi slovenskimi deželami najmanj »primorska«. Sicer pa je, kot rečeno, večina na Gorenjskem najbrž menila predvsem to, da ima Janša daljšega kot Pahor. Ker to vprašanje ni usodnega pomen za naš narod, upam, da o njem ne bo potrebna mednarodna arbitraža …

Arbitražni sporazum je bil kost, ki jo je politika najprej sama obrala, potem pa vrgla ljudstvu. In obirali smo jo cel mesec, čeprav na njej že dolgo ni bilo nič več mesa. Na dan objave tega pisanja bomo že dodobra zaposleni z novo kostjo, ki je zaenkrat še bogato obložena, a se bojim, da bo na koncu ravno tako oglodana: začenja se svetovno prvenstvo v nogometu, največja predstava na svetu. Zdrava pamet to pot ne bo tako ogrožena, saj gre za eno najpomembnejših čustvenih vprašanj tega sveta. Sicer pa smo prejšnji teden v predreferendumski vroči spregledali vest, da smo v gospodarski krizi, ki ima obliko črke W, prišli na prvi del drugega V, da torej spet padamo … A kaj je gospodarstvo v primerjavi z morsko mejo (beri: dolžino tiste reči) in nogometom?