Še zadnji pogled v lastno ogledalo

Besedilo: Milena Miklavčič
Kategorija: GG Plus / petek, 4. junij 2010 / 06:00

Sebi in skušnjavam se je včasih nemogoče upreti (1)

Pred dvema desetletjema, ko sem stopila na novinarsko pot, sva se s Silvijo pogosto srečevali na različnih konferencah, intervjujih in podobnem. Bila je zelo zvedava, zmeraj sem jo občudovala, ker je postavljala jasna in zanimiva vprašanja. Nekoč sva bili obe brez dežnika in potem me je vzela pod svojo pelerino, da nisva bili mokri do kože, ko sva tekli do avtomobila. Pozneje sva še kdaj šli na kavo, slišali sva se po telefonu, kar naenkrat pa je izginila in čeprav sem spraševala, kje je, mi nihče ni vedel povedati nič pametnega.

Letos spomladi pa me je pot vodila proti Štajerski, v kraj, kjer še zmeraj živijo njeni starši. Radovednost mi ni dala miru in sem se v trenutku slabosti ustavila pri njih. Čeprav me nista poznala, sta mi prijazno odstopila hčerkino telefonsko številko.

»Morate vedeti, da je danes drugačna kot takrat, ko ste jo poznali,« me je previdno opozorila njena mama.

Ko sva se s Silvijo srečali, sem takoj vedela, kaj je imela njena mama v mislih. Prijetne in smejoče debeluške ni bilo več, pred menoj je stala ženska, ki so ji različne hude težave, bolezni in osebne tragedije pobrale domala vse kilograme. Bila je tudi brez službe, brez dohodkov, brez družine. Odvisna le od sebe, staršev in socialne pomoči, ki pa ni zadoščala niti za osnovne izdatke.

»Ali lahko zapišem tvojo zgodbo?« sem ji rekla, ko je sredi opisovanja nekega dogodka v bolnišnici za hip zajela sapo in si vnovič prižgala cigareto.

Skomignila je z rameni, češ naredi, kar hočeš, a pozneje, ko sem vklopila še diktafon, ni imela nič proti.

»Tvoji bralci me tako ali tako ne poznajo,« je še dodala in potem je nekaj pomembnejših mejnikov zadnjih desetih let še enkrat izpostavila.

»Že po naravi sem dokaj neurejeno bitje,« je rekla Silvija.

»Nikoli nisem bila tiste sorte ženska, ki bi imela doma red, ki bi skrbela za družino v smislu vsakodnevnih rednih, doma skuhanih obrokov hrane. Ko sem perilo nametala v pralni stroj, sem redkokdaj pazila na to, da bi bila povsem prepričana, da se vmes ni kakšna črna nogavica. V kopalnici smo imeli kaos, v kuhinjo je nekajkrat na teden treščila bomba in po dnevni sobi so časopisi ležali vse križem. Če k temu neredu prišteješ še sinov doprinos, potem si lahko misliš, kakšne bitke sem imela s taščo, ki je bila kot upokojena učiteljica stare šole strastna privrženka reda in urejenosti. Partner ji je bil sicer v mnogo čem podoben, a sem ga v skupnem gospodinjstvu do te mere »pokvarila«, da mi očitnega nereda vsaj ni očital. V moji poklicni karieri so bila obdobja, ko sem po cele dneve sedela za pisalnim strojem in pozneje za računalnikom, tako da ni bilo misliti, da bi lahko počela še kaj drugega. Sinu sta pomagali odraščati njegovi stari mami, od mene in očeta ni imel kakšne pretirane koristi. Ob vsem tem sem pokadila po več škatlic cigaret na dan in kot pristna lokalpatriotka se nisem branila niti kozarčka piva ali dveh. Imela sem to smolo, da je bil partner /drugi po vrsti/ od mene precej mlajši, v strahu, da ga ne bi izgubila, pa sem počela cel kup stvari, ki mi niso bile ravno v čast. Žal sem ga s svojimi dejanji začela odbijati, najini tihi tedni so se sprevrgli v mesece in pozneje, ko sem bila že povsem na tleh, je večino časa raje prebil pri starših v Ljubljani,« mi je s podrobnejšim opisovanjem nekaterih trenutkov poskušala čim nazorneje predstaviti stiske, v katere je hote ali nehote zašla.

Zaradi nezadovoljstva v partnerski zvezi se je, tako je rekla, obešala na vsakega, ki je pokazal zanjo vsaj malo zanimanja. Na različnih zabavah, ki so jih imeli v ožjem ali širšem krogu, je bila zvezda, saj je vsakič poskrbela za dodatno popestritev s kakšnim kazačokom na mizi.

»Res sem bila žurerka, druženja in zabave so mi bile ljubše kot pa posedanje doma, med štirimi stenami, kjer se je sin učil za šolo ali pa preigraval vaje na klavirju. Njega (Marjana) tako ali tako nikoli ni bilo doma. Tako je naneslo, da sva se zbližala z enim naših komercialistov, bil je poročen, srečno ali nesrečno, to me takrat sploh ni brigalo. Ko sva bila skupaj, mi je vsaj delal družbo na poti do doma, pogosto pa tudi pozneje, v postelji. Od njega sem si občasno izposodila kakšen tolar, to, da sem bila nenehno suha kot poper, so vedeli vsi in so se me tam okoli desetega v mesecu, ko smo bili tik pred plačo, zmeraj izogibali, ker so vedeli, da jih bom žicala. Nekoč, ko sem želela poravnati dolgove, mi ta tip reče, da lahko to storim na kakšen bolj koristen način, ki bo zadovoljil tudi moj žep. Debelo sem ga pogledala, kaj je mislil s tem, potem pa mi je namignil, da se lahko greva družabništvo in oba nekaj zasluživa … Ideja se mi ni zdela slaba, saj mi je denarja stalno primanjkovalo. Imela sem sicer tisoč izgovorov, da je tako zaradi sinovih obšolskih obveznosti, v bistvu pa sem bila le jaz tista, ki sem bila vreča brez dna …« (Se nadaljuje.)