Za umetnost bi dal vse

Maja je minilo 100 let od rojstva in 35 let od smrti Maksima Sedeja, enega najboljših slovenskih slikarjev 20. stoletja. Za pogovor o njem smo zaprosili dr. Lojzeta Gostišo, ki je v istem mesecu prejel nagrado Izidorja Cankarja, najvišje stanovsko priznanje slovenskih umetnostih zgodovinarjev.

Z Maksimom Sedejem sta bila rojaka, oba po rodu Žirovca. Kdaj ste prvič slišali zanj?

»Ko sem bil še otrok. Osebno ga tedaj nisem poznal, niti kdajkoli videl.«

Kdaj pa sta se prvič srečala?

»Nekaj mesecev po končani vojni leta 1945 v Ljubljani. Pozdravil me je kot rojaka, starega znanca. V naslednjih letih najinega poznanstva se je moje prepričanje o Sedejevem toplem človeškem značaju, kakor sem ga občutil že ob najinem prvem srečanju, samo še poglobilo.«

Vam je kdaj pripovedoval o svojem otroštvu na Dobračevi ali o svojem poznejšem odnosu do svojega rojstnega kraja?

»Žal se nič takega ne spomnim.«

Je kdaj pripovedoval o svojih študentskih letih na akademiji v Zagrebu?

»O tej svoji življenjski mizeriji med študijem mi ni pravil le Sedej, ampak tudi Frančišek Smerdu, s katerim sta imela najeto sobo na Mirogoju. Hranila sta se na porti dobrodelne ustanove na Tuškancu in jedla s pločevinastega krožnika, na katerega je bila žlica priklenjena z verigo. S Francetom Uršičem in Zoranom Didkom so tavali po mestnih menzah in podrumih, kjer so reklamirali 'fini ručak sa melšpajzom i bištekom', obiskovali mlekarno Horvatić, ki je slovenskim študentom nudila 'odprti račun', tako da so se vsi po vrsti lahko zadolževali in ji nekateri mogoče za zmeraj ostali dolžniki.«

Kakšen pa je ta umetnik bil, po postavi in po značaju?

»Lahko bi rekel, da prej nizke kot srednje postave, suhljat – ponuja se mi oznaka, da nekako krhek in ranljiv. Po značaju pa prijazen, razumevajoč in nikoli vsiljujoč svoje mnenje, sodbo ali prepričanje. Celo preskromen se mi je dostikrat zazdel, še posebno pozneje, ko si je že pridobil nadpovprečen slikarski renome in je njegovo ime v naših kulturnih krogih uživalo občudovanja vredno spoštovanje. Sam sem v njem vedno slutil nekakšnega iskrenega, nepokvarjenega otroka, ki bi življenje dal za svojo umetnost.«

Umetnostni zgodovinarji ga označujejo za »žlahtnega intimista« in »barvnega realista«. Zakaj?

»Z vso pravico, zakaj po impresionizmu in 'deformacijskem' ekspresionizmu je prav on s sošolci – povečini z zagrebške akademije – prinesel k nam nekakšno novo različico 'francoske' realistične smeri s čistejšo barvo ter oblikovno prepoznavno, osebno poetizacijo. Ta je bila pri Maksimu – prijatelji smo ga rajši klicali kar Maks – izrazito lirično mehka, 'intimistična', pri Omersi bolj fovistično razprta in kontrastno odločna, pri Stanetu Kregarju, ki se jim je pridružil s praške akademije, pa si je upala celo prestopiti v 'nadrealnost'. Njihov Klub neodvisnih torej ni družilo dobesedno priseganje na skupno slogovno dogmo, marveč si je vsak iz nje izluščil lastno različico inovativne modernosti, vendar – z izjemo Kregarja – še vedno v širše zakoličenem, posodobljenem 'barvnem realizmu'.«

Pravijo tudi, da je vse življenje slikal eno samo sliko – svojo družino?

»S 'pars pro toto' smemo pritrditi tudi tej metaforični izjavi, zakaj nedvomno je bila Maksu njegova družina najljubši in najpogostejši slikarski motiv, pa če mu je bila za model vsa družina ali le njeni posamezniki. Po njegovi izjavi ga ni motil niti 'družinski direndaj', ko mu je bila sprejemnica hkrati atelje. Tudi sicer mu je bila skrb za kar veliko družino zaobljubljena obveznost, ki se ji ni nikoli izneveril.«

Kje pa je družina živela? Ste poznali tudi njegovo ženo Ankico?

»Petčlanska družina si je našla skromno dvosobno stanovanje v Rožni ulici v Ljubljani. Dnevni prostor, kjer so se zadrževali večji del dneva, je bil, kot rečeno, hkrati tudi Maksov atelje. Čeprav nabito z duhom ustvarjalne energije, je bilo stanovanje odsev socialne bede slikarja v svobodnem poklicu, čigar družina se je iz dneva v dan soočala z vprašanjem, kako preživeti. Sedej o teh stiskah ni rad govoril, več mi je o njih pripovedovala njegova žene Ankica, po očetu Slovenka, po materi srbska Judinja, daljna sorodnica kiparja Meštrovića.«

Na njegovih slikah pogosto »nastopajo« kopalke, ribiči, žanjice, sprehajalci, cirkuški artisti in harlekini … Klekljaricam in čevljarjem iz domačega kraja pa slike ni »privoščil«. Tudi krajin ni slikal …

»Kolikor je meni znano, so res izjemno redke Maksove slike, kjer ne prevladujejo figuralni akterji in je krajina zato le bolj ali manj razživeta 'odrska kulisa'. A v istem stavku moram dodati, da je to vedno in povsod čudovita, iskreno občutena, barvno in oblikovno avtorsko koncipirana krajina. Za to si ne bi upal reči, da krajin ni slikal, le podrejal jih je figuralnim kompozicijam, ki jih je zasajal vanje. Da se domačih klekljaric in vaških čevljarjev ni spomnil v svojih delih, bi morebiti lahko razumeli tako, da so ga slikarsko pač manj pritegnili kot našteti motivi žanjic, kopalk, ribičev in cirkuških artistov; kot socialno kritični pa bi se mu ti motivi bolje uveljavili v grafiki, a je njegova črpala motivne spodbude v prvi vrsti iz tedanje socialno obarvane literature, kakršna je Mrzelova knjiga Bog v Trbovljah.«

V zgodnjem delu mu tudi socialna tematika ni bila tuja, sam je v svojem življenju okusil revščino. O tem pričajo izjemni lesorezi iz zgodnjih ciklov Predmestje in Bog v Trbovljah. Je res, da je originalne lesene matrice skuril v neki medvojni zimi, ko so bili brez kurjave?

»Revščina, s katero se je Sedej ubadal vse do svojih zrelih let, ko je dosegel ne le ustvarjalni vrh, marveč tudi splošno priznanje tako stroke kot javnosti, je bila nedvomno netilo njegovega kritičnega pogleda na tedanje socialne razmere. Ta ni bil pričujoč samo v njegovi grafiki, ampak tudi v slikarstvu, kjer pa se, kot je sam povedal, ni bratil s socialno kritičnimi obsodbami nekaterih ekspresionističnih slikarjev in grafikov, katerih dela so umetniški izraz podredila propagandnemu. Maksova socialna kritika ostaja v okvirih njegovega ustvarjalnega značaja, vselej lirično mehka, prikrita, a prav zato izjemno sugestivna v svoji zadržani, samo bistvo socialnih krivic razgaljajoči slikarski in grafični dikciji. Kruto stvarnost socialnega položaja njegove družine pa zagotovo najbolj nazorno potrjuje njegova pripoved, kako je moral zimski mraz preganjati s kurjenjem svojih originalnih lesoreških matric, kar je nedvomno nepopravljiva izguba za našo kulturno dediščino, saj oba njegova grafična cikla Predmestje in Bog v Trbovljah sodita danes med inovativne in zato nepogrešljive dosežke tedanje naše grafike.«

Je bil slikar v njem močnejši od grafika?

»Ne bi hotel tvegati, v čem je bil močnejši, zakaj v obeh zvrsteh likovnega ustvarjanja je bil izjemno kvaliteten, res pa njegov življenjski opus potrjuje, da se je največ in najbolj zavzeto posvečal slikarstvu. Toliko ga je privlačila barva, da jo je uvedel tudi v svojo grafiko in ustvaril nekaj izjemno uspelih barvnih lesorezov, redkih v naši tedanji grafični produkciji.«

Menda ga ni starejšega Slovenca, ki se ne bi srečal s katero od Sedejevih ilustracij v številnih knjigah za otroke in mladino, pa tudi za odrasle. Jih cenite?

»Sedej je nekje dejal, da se je ilustraciji posvečal predvsem iz praktičnih potreb, se pravi, za izboljšanje svojega 'livinga', a je to 'neumetniško' potrebo sam omilil z izjavo, da ga je ilustrativna motivika dostikrat tako čustveno pritegnila, da jo je potem poustvarjal s polnim umetniškim zanosom. In zares smemo zapisati, da predstavljajo njegove ilustracije najvišjo raven tovrstne slovenske dejavnosti, saj so docela enakovredne njegovemu slikarskemu in grafičnemu opusu. Občudovanja vreden je njegov posluh za značaj dane literarne predloge, znal se ji je približati, se ji podrediti ne le v vsebinskem okviru pripovedi, marveč tudi v avtorskih posebnostih, značilnih za posamezna časovna obdobja pa za narodnostne razlike. Posebno občudovanje so vzbudile njegove ilustracije orientalskih vsebin, saj jih je znal nadgraditi s slogovno eksotiko njihovih tradicionalnih kultur. Čeprav njegova risarsko slikovita pripoved ni bila namerjena posebej za otroke, je vendarle pravljična liričnost njegovih ilustriranih junakov pritegovala tako odrasle kot najmlajše. Spominjam se, kako sem jih z navdušenjem ogledoval po knjižicah mladinske literature in tiste za 'resne' odrasle, pa celo v nadaljevankah slikanic po časopisih.«

So vam njegovi številni študenti na Akademiji za likovno umetnost kdaj pripovedovali, kakšen je bil kot profesor?

»Res je, več slikarjev, nekdaj njegovih učencev na Akademiji za likovno umetnost, mi ga je hvalilo kot uspešnega in priljubljenega mentorja. Po svojem značaju nekako plaho zadržan si je iznašel posebno metodo usmerjanja študentov. Ni imel navade ostro kritizirati naslikano ali učencu dopovedovati z besedami, kako misli, da bi bilo najbolje izboljšati sliko; ne, Maks se je omejil na kratek, a zelo praktičen nasvet: 'Prinesel vam bom reprodukcijo/e slikarja/ev, da boste videli, kako je/so uspešno rešil/i prav ta vaš likovni problem!' In je na ta način najbolj nazorno nakazal eno ali več poti do kvalitetne stvaritve. Pa tudi sicer je rad kazal svojim študentom reprodukcije velikih mojstrov moderne umetnosti, kar je bilo v obdobju takratnega socrealizma prava redkost in izjemno koristno za mlado nerazgledano umetniško srenjo.«

Je res, da je imel za svoj čas bogato knjižnico, da je večkrat potoval v tujino, bil edini Slovenec na beneškem bienalu 1940?

»Sedej je bil zagotovo eden najbolj likovno informiranih profesorjev, morebiti mu je bil v tem enakovreden le Stane Kregar, ki pa ni učil na Akademiji. Menda je premogel med vsemi tudi najbolj izčrpno knjižnico moderne umetnosti in, kot sem prej omenil, s primernimi knjižnimi vzgledi iz nje pomagal svojim učencem. Kot udeleženec beneškega bienala je že leta 1940, pa tudi dostikrat pozneje potoval na razstave v tujino, še posebej po letu 1948, ko so se razprle državne meje.«

Katera je za vas Sedejeva najboljša slika?

»Nerad se odločam za kateri koli 'naj' – saj ti ne povedo nič absolutnega, marveč so čista relativnost: biti najboljši med slabimi ne zagotavlja niti tega, da si dober! Zato bo tudi moja odločitev, da je njegova najboljša slika portret žene Ankice, docela subjektivna presoja, ki tudi pri meni nima avreole trajnosti; v drugačnem razpoloženju, v drugačnih soseščinah slik bi morebiti tudi jaz izbral drugo delo, zakaj Sedej je kot presenetljivo usklajen ustvarjalec realiziral toliko odličnih del, da že najmanjše nihanje gledalčevega čustvenega razpoloženja lahko postavi na glavo odločitev, katera slika je najboljša v tistem trenutku. A kakorkoli že, je 'Ankica' nedvomno vrhunski dosežek, ki bi se ga ne sramovali niti najodličnejši slikarski mojstri. Samo poglejte, kako občutljivo je uskladil arabeskno liso ženskega života v čisti črnini, ki jo je še impresionizem zavračal kot 'nebarvo', pri njem pa je polno zaživela v celovitem toplem interierju! In kako domiselno je rešil kontrast osvetljene polovice telesa nasproti osenčeni: osvetljenost je pričaral zgolj z belimi pikicami na črni podlagi! Pa tudi plasticiteto obraza je dosegel brez stopenjskega modeliranja, ampak – tako kot njegovi 'neodvisni' kolegi – inovativno, kar s poploščeno senčno polovico.«

Za življenja je Sedej prejel Prešernovo in trikrat Levstikovo nagrado (za knjižno ilustracijo). Je ob stoletnici njegovega rojstva že mogoče reči, da sodi med najboljše slovenske slikarje 20. stoletja?

»Mislim, da vse do zdaj povedano pritrjuje najvišji oceni: Sedej zagotovo šteje med slovensko slikarsko elito 20. stoletja!«

Ko so vam zadnjič izročili nagrado Izidorja Cankarja, so vas med drugim označili za »Miheličevega Eckermanna«. Upravičeno, saj ste največji poznavalec njegovega opusa. Mihelič in Sedej sta bila profesorska kolega na akademiji; imata ta dva ustvarjalca, po opusih povsem različna, tudi sicer kaj skupnega?

»Nedvomno, in to kar v več likovno značajskih prvinah. Medtem ko je bil Mihelič prvenstveno grafično namerjen in je to pri njem čutiti tudi v slikarstvu, je Sedeju prav slikarsko občutenje oblike in barve pisano na kožo, kar je opazno tudi v grafiki. A prej omenjena revščina, ki je bila skupna usoda obeh, je oba obarvala z grenkim priokusom socialne prizadetosti. Res pa zelo različno: medtem ko ostaja Sedej nepoboljšljivo mehak in liričen, se Mihelič dostikrat spusti v ostro družbeno kritiko, ki si je v času njegovega uporniškega Roga privoščila celo karikaturo. Tudi v likih njunih motivnih akterjev je pri obeh čutiti 'proletarsko' poreklo, le da je pri Maksu lirično, nekako poetizirano, pri Francetu pa dostikrat dramatično, a vselej kar se da trdno ozemljeno. Tudi Mihelič – kot drugi 'Neodvisni Zagrebčani' pa celo Kregar – ne pozna tradicionalnega modelacijskega napenjanja svetlobe in sence, ampak le njune ploskovite barvne in tonske kontraste. In obema je pri srcu figuralika, resda Sedeju predvsem tista iz 'družinskega' interjerja, Miheliču pa iz vaških in gozdnih prizorišč. In še bi lahko našteval. Vsekakor pa je Maks kot profesor na Akademiji slovel kot slikar posebne občutljivosti za barvo, France pa kot grafik, s posluhom za konstruktivno trdnost predmetnih oblik.«

Miheličeva dela si lahko – tudi po vaši zaslugi – ogledamo v njegovih stalnih zbirkah v Škofji Loki in na Ptuju? Bi ne bilo prav in primerno, če bi kdaj dobili tudi stalno razstavo del Maksima Sedeja (ali vseh Sedejev) v Žireh?

»Povejte mi rajši, koga mora biti sram, da se to še ni uresničilo!«

Upajva, da se že letos, ob umetnikovi stoletnici, tudi v tem pogledu kaj premakne, vsaj v glavah! Hvala za pogovor.