Otroci v avtu (1)

Ljudje smo postali vsakodnevni nomadi, razdalje ne povzročajo več nikakršnih ovir.

Vozimo se tudi takrat, ko bi lahko šli peš, starši vozijo otroke v šolo prav do vhodnih vrat. Če bi lahko, bi jih nekateri pripeljali še do stola v razredu. Čez lagodnost ga ni … Poleg tega vedno bolj opažam, da se že predšolski otroci vozijo na prvih sedežih avtomobilov in kombijev. Prilepljeni na prednja stekla vzbujajo veliko skrb, očitno samo tistih, ki to vidimo, ne pa tudi tistih, ki jih vozijo. Pri vseh akcijah in ozaveščanju ljudi to res nekako ne sodi več v ta čas. Bolj spominja na čase iz preteklosti, ko smo se nagnetli v fička, brez varnostnih pasov in otroških sedežev … Sedaj, ko je postala cesta bolj bojišče kot cestišče, smo se tudi mi začeli obnašati kot bojevniki. Če smo v malem fičku skupaj peli in uživali v opazovanju okolice, je bilo to kot praznik. Ko praznik postane vsakdanjik, pa očitno spremenimo tudi navade. Pesem iz avtov je zamenjala tehnologija, bodisi za ušesa ali za oči. Otroci so zaradi ljubega miru »utišani« z risankami, ki se vrtijo na predvajalniku zadnjega sedeža, starši pa zamišljeni premlevajo vsak svoje misli. Na dolgih vožnjah so risanke in zvočne pravljice vsekakor dobra popestritev, nikakor pa to ne bi smelo zamenjati aktivne vloge malih potnikov v avtu. Škoda je namreč, da družina na poti nima pred seboj nič drugega kot samo cilj. Pa so že najbolj modri pred nami ugotovili, da je važna pot, ne cilj. Ne samo v prenesenem smislu, ampak naj bi to veljajo tudi na cesti. Ne predstavljam si vožnje v tišini ali v večnem nerganju staršev, kako so otroci na zadnjih sedežih sitni, potem pa to isto družino čakajo krasne počitnice brez vseh medsebojnih konfliktov. Vožnja, sploh če je dolga, nam pokaže mnoge obraze družine. Je slika tega, kako se pogovarjamo, kako preživljamo čas, kakšni so naši odnosi, kako se razumejo otroci med seboj in kako to obvladamo starši. Ko se boste naslednjič usedli v avto, pomislite na to.