Neandertalska drhal

Pišem po spominu. Leta 1971 so pariški študentje vzeli politiko v svoje roke in s protesti pošteno prestrašili takratno francosko vlado in politiko nasploh. Demonstracije so se kot ogenj širile po Evropi in ga zanetile tudi v Beogradu. Od tam je potem ogenj zajel še Ljubljano. Več desettisočglava množica takratnih študentov je mirno korakala po Aškerčevi ulici, zavzela filozofsko fakulteto in od tam pritiskala na (komunistično) oblast ter jo strašila. Brez nasilja, brez huliganstva, brez alkohola in drog. Proti oblasti so nastopili inteligentno umirjeno, kot se za prihodnje razumnike pač spodobi, in s tolikšno avtoriteto, da je vlada klonila pred večino njihovih zahtev. In v državi je spet zavladal mir.

Minulo sredo so domnevni študentje po desetletjih miru in sorazmernega sožitja z oblastjo vnovič okupirali Ljubljano. V svoje brezno so tokrat zvabili še srednješolce, tako rekoč še smrkave mlečnozobce in srboriteže, ki ne razumejo oziroma nočejo razumeti niti svojih starejših bratov ali sester, kaj šele tako imenovano visoko politiko in njene interese. Del visoke politike pa so tudi ali predvsem študentski servisi, ki bolj kot na pošteno in »čisto« gospodarsko panogo spominjajo na organizirano kriminalno združbo z zaledjem v visoki politiki na državni ravni.

Skratka. V sredo se v Ljubljani (in posledično vsej Sloveniji) niso zgodile nikakršne študentske demonstracije, ampak čisto navadno neandertalsko huliganstvo in nasilništvo. Zaradi česar so nebo nad Ljubljano za vsak primer že od jutra preletavali policijski helikopterji in je situacija nasploh bolj spominjala na vojno kot na mir.

Že sredi opoldneva so na vsakem koraku na tleh sedeli ali ležali domnevni študentje in dijaki, okrog njih pa na tisoče odvrženih pločevink piva, iz katerih se je tu in tam še cedila vsebina, in na tisoče razbitih steklenic, v katerih zagotovo ni bila kokta, pač pa vino ali kaj močnejšega.

Drhal, ki zaradi težkega »študija« ni omagala že opoldne, je svoje neandertalsko huliganstvo zaključila pred Državnim zborom z nedojemljivim in nepojmljivim razbijaštvom. Z jajci, s praznimi steklenicami in z granitnimi kockami je drhal, ki ima sama sebe za študente in dijake, domala uničila pročelje najvišje državne ustanove, ki velja za kulturni spomenik.

Iskreno upam, da bo policija tokrat odkrila krivce, jih ovadila in zadevo prepustila sodišču. Če bodo med njimi mladoletniki, naj na zatožno klop sedejo njihovi starši.

Moram priznati, da je tisto, kar me je presenetilo in razburilo vsaj toliko kot razbita fasada Državnega zbora in zažgano grmovje pred njo, navzočnost Dušana Semoliča, predsednika Zveze svobodnih sindikatov, in Branimirja Štruklja, predsednika sindikata šolnikov, na sredinih demonstracijah drhali, ki ne ve niti tega, kaj bi sama s sabo sploh počela. Niti zdaj niti v prihodnje. Ja, v lep »drek« sta gospoda stopila.