Zgodaj ga je zastrupilo knjižničarstvo

Dr. Branko Berčič iz Škofje Loke, priznani literarni zgodovinar in bibliotekar, zaslužni profesor na ljubljanski univerzi, se je v svojem raziskovalnem in poklicnem življenju posvečal slovenski reformaciji in realizmu, razvoju knjige, tiskarstva in bibliotekarstva, pripravil več faksimiliranih izdaj slovenskih protestantskih piscev. Nedavno mu je predsednik države Danilo Türk podelil zlati red za zasluge za življenjsko delo.

V osebni bibliografiji Branka Berčiča je 480 naslovov, od tega osem samostojnih publikacij, 14 faksimiliranih in komentiranih izdaj, prav toliko katalogov in učbenikov, ostalo so prispevki v zbornikih, komentiranih izdajah in revijah (53 s področja literarne, 110 s področja knjižničarske stroke, 36 s področja domoznanstva ter 72 biografskih prispevkov, šest je tudi leposlovnih prispevkov, pesmi), zraven pa še intervjuji, neobjavljeni prispevki s področja bibliotekarske terminologije, elaborati, ekspertize, v 27 primerih pa se pojavlja kot urednik ali sourednik.

Za mesto najinega pogovora ste izbrali škofjeloško knjižnico Ivana Tavčarja. Zakaj prav ta kraj?

»To ni prvo srečanje na tem mestu s kakšnim gostom, ki se je zanimal za moje delo. V tej knjižnici sem v študentskih letih nekaj česa delal kot amaterski knjižničar in lahko rečem, da sem se prav tu zastrupil s knjižničarskim delom. Moj takratni profesor telesne vzgoje Kalan se je namreč leta 1945 in 1946 namenil, da bo obnovil sokolsko knjižnico. V začetku vojne leta 1941 so odborniki iz knjižnice odbrali vsak določeno število knjig in jih skrili, da jih ne bi okupatorji uničili, po vojni pa so knjige znova začeli zbirati in urejati knjižnico. Kalan me je k temu povabil, ko sem bil študent prvega letnika slavistike. Amatersko knjižnico sem pozneje tudi nekaj časa vodil, stalne kontakte sem imel s to hišo tudi še potem, ko je postala poklicna pod Jankom Krekom, prvim poklicnim knjižničarjem, in še danes mi je prva misel knjižnica, ko se s kom dobim.«

Se torej tu počutite kot doma?

»Še vedno se počutim tu kot doma. Če me takrat Kalan ne bi izbral za knjižnično delo, si najbrž ne bi izbral te stroke za svoj poklic. Kdove, ali ne bi šel po slavistični liniji in morda postal profesor.«

Kako pa danes gledate na probleme škofjeloške knjižnice?

»Prav zaradi tega, kar se je in se še danes dogaja s škofjeloško knjižnico, sem se skregal s sedanjim vodstvom škofjeloške občine. Videl sem, da gre za samo govorjenje in da ima vse drugo prednost pred gradnjo nove knjižnice. Imam tudi občutek, da občinski oblasti ni najbolj prav, da je knjižnica postala lastnica objekta v vojašnici, kjer naj bi bila nova knjižnica. Takrat je prizadevanje za ureditev nove knjižnice kar obstalo, morda zato, ker država ni občini dodelila tega premoženja v last. Iz denarja, ki so ga v občinski proračun skozi vsa leta namenjali za knjižnico, bi slednjo že davno lahko imeli. Precej časa sem bil član odbora, imenovanega za gradnjo knjižnice, narejeni so bili tudi projekti. Ko se je izkazalo, da naprej ne bo šlo, se je odbor razšel. Tako danes sodelujem le še s knjižnico in njeno sedanjo direktorico.«

Kako se spominjate svojega dela v Narodni in univerzitetni knjižnici?

»Narodno in univerzitetno knjižnico sem v študentskih letih spoznal kot uporabnik. Iz navdušenja nad knjižničarskim delom in zaradi svojih izkušenj amaterskega knjižničarja sem pred diplomo šel vprašat direktorja knjižnice dr. Mirka Rupla, ali je kakšna možnost, da bi se zaposlil v NUK-u. On je samo rekel, naj najprej diplomiram in potem znova vprašam. Po diplomi iz slavistike leta 1950 sem res šel znova vprašat. Rupel mi je dejal, naj počakam na pričakovane nove namestitve, potem pa me bodo obvestili. Tako na ministrstvo nisem šel dvignit diplome, kjer me je z njo čakala tudi napotnica, kam naj bi šel kot profesor poučevat. Marca 1951 pa sem dobil v Loko telegram, ki mi je sporočal, da sem nastavljen kot knjižničar v NUK-u. V prostem času sem ob zaposlitvi v NUK-u sicer še nekaj časa prostovoljno delal tudi v škofjeloški knjižnici.«

Kako je šla vaša poklicna pot od knjižničarja do direktorja Narodne in univerzitetne knjižnice?

»Začel sem v rokopisnem oddelku, kjer so mi bila na razpolago vsa gradiva, ki sem jih poznal (ali bi jih vsaj moral poznati) iz svojega slavističnega študija, dostop sem imel do originalov. Prvo moje napredovanje je bilo, da sem postal vodja tega oddelka. Ko sem odslužil nepopoln mandat delovanja v državni upravi, sem se znova vrnil v NUK, kjer me je čakalo delovno mesto. Takratni direktor Jaro Dolar, ki se je pripravljal na upokojitev, me je postavil za svojega namestnika in tako sem se srečal z menedžerskimi nalogami. Že takrat je prišlo do prvega načrtovanja gradnje nove Narodne in univerzitetne knjižnice, ki, kot veste, še danes ni zgrajena. Ko se je Dolar upokojil, me je predlagal za direktorja. To nalogo sem opravljal od 1976 do 1980, potem pa sem zaradi težav z vidom zaprosil za razrešitev. Kolegi, zaposleni v NUK, ki so že tedaj učili na pedagoški akademiji knjižničarstvo, so me pregovorili, da sem tudi jaz začel poučevati, sprva na pedagoški akademiji, pozneje pa se je študij knjižničarstva preselil na filozofsko fakulteto, kjer sem od 1987 kot ustanovitelj oddelka za knjižničarstvo delal do upokojitve 1991.«

V šestdesetih letih ste tudi doktorirali: iz bibliotekarstva ali znova iz slavistike?

»Diplomiral sem leta 1950 na slavistiki, z diplomsko nalogo o Ivanu Tavčarju. Na zagovoru moje diplomske naloge pri profesorju Ocvirku je sodelovala profesorica Boršnikova, ki je takrat kandidirala za profesorsko mesto. Po vsem, kar je slišala in prebrala, me je hotela imeti za svojega asistenta. Dejal sem ji, da se zanimam za službo v NUK, ona pa je ravnatelja Rupla nagovarjala, naj me vzamejo v NUK in mi omogočijo, da bi hkrati lahko tudi njej pomagal. V sodelovanju z njo je nastala zasnova tega, kar je bila pozneje moja doktorska teza. Boršnikova je takrat zbirala gradivo o Tavčarju za zbrana dela pesnikov in pisateljev. Imela nas je skupino študentov, ki smo ji pomagali pri terenskem zbiranju dokumentacije. Ko bi morala profesorica pisati monografijo o Tavčarju, me je spodbudila, naj iz svojega obsežnega gradiva pripravim doktorat. Tega sicer za delo v knjižnici nisem potreboval, ona pa je pri vodstvu NUK izposlovala, da so mi dali priložnost za pripravo doktorata. Leta 1965 sem doktoriral s temo iz mladosti Ivana Tavčarja, kjer sem obdelal vse od Tavčarjevega rodu, njegovih šolskih in mladostnih let ter univerzitetne dobe do oblikovanja v dozorelega mladega človeka, ko je začel z objavami svojih literarnih del.«

Zakaj vas je pritegnil ravno Tavčar?

»V največji meri zato, ker je bil rojak. Pred tem je izšla knjiga Rod in dom Ivana Cankarja in ko sem jo prebral, me je prijelo, da bi na podoben način obdelal Tavčarja, in tako je začela rasti moja naloga.«

Kako ste se pridružili Muzejskemu društvu v Škofji Loki, kjer ste bili nekaj časa tudi predsednik, imenovali pa so vas tudi za častnega člana?

»Ko sem bil bibliotekar, sem imel možnost spoznavanja lokalnih zgodovinskih zbornikov, ki so jih pripravljali ljubitelji določenega kraja. Ko sem bil povabljen v škofjeloško muzejsko društvo za člana in kmalu postal tudi odbornik, je bila moja misel, da bi kazalo delovanje muzejskega društva tudi publicistično spremljati. Najprej smo zapisa o loškem muzejskem društvu objavili v dveh številkah takratnega Škofjeloškega prosvetnega lista. Nato se je bližala tisočletnica loškega gospostva in rodila se je zamisel, da bi bilo dobro o tem izdati kako knjigo. Dr. Blaznik je takrat prispeval svojo zgodovinsko monografijo o loškem gospostvu, profesor Planina je obdelal Loko in loško okolje kot naravoslovec, jaz pa sem dal idejo, da bi za tisočletnico izdali zbornik znanstvenih in poljudnoznanstvenih prispevkov, ki bi govorili o dogajanju na Loškem. Taka priložnost je bil prvi loški občinski praznik, ko smo s sodelavci, ki so delovali kot strokovnjaki na različnih področjih, za leto 1954 izdali prvi zvezek Loških razgledov, poljudnoznanstvene publikacije, ki naj bi zbirala gradivo do tisočletnice Loke. Tako je sedaj izšlo že čez 50 letnikov, delajo ga že nove generacije urednikov.«

Kako sprejemate odlikovanje, zlati red za zasluge na področju bibliotekarstva in literarne zgodovine, ki vam ga je 26. aprila letos podelil predsednik države Danilo Türk?

»Presenetilo me je, da so me predlagali za državno odlikovanje. Ta akcija najbrž izhaja iz kroga ljudi, ki me poznajo širše, iz bibliotekarskih in literarnih krogov. Ko sem bil vprašan, ali se strinjam, da se mi podeli to priznanje, sem pristal. Še vedno pa ne vem natanko, kdo so bili pobudniki.«