Tito - Skrivnost stoletja

Ob 30-letnici njegove smrti se spet veliko govori in piše o Titu.

Ena najbolj branih je gotovo knjiga Tito – Skrivnost stoletja; napisal jo je srbski publicist Pero Simić. V njej je dejansko veliko takega, kar razkriva skrivnosti, v katere sta zavita Titovo življenje in delo. Zato želim tudi sam v tem kratkem prikazu izpostaviti te manj znane reči. Zanimivo je, denimo, kako Simić prikaže Titov ukaz, da je treba pobiti po vojni vrnjene kolaborante. Navaja, kar je njegovemu zaupniku povedal Jevto Šašić, tedanji šef Tretjega oddelka OZNE. Bil je nenadoma poklican v Titov kabinet, tam pa je doživel, kar sledi. »Tito je še vedno vznemirjen korakal po kabinetu in ni z ničimer pokazal, da je opazil svojega slavonskega podpolkovnika. Iz njegovih ust je bilo slišati nekakšno mrmranje in Šašić se je zbal, da se je Titu zmešalo. Od strahu je začel trepetati, ko je Tito nenadoma zastal, dvignil glavo in s pogledom, uprtim v neko namišljeno točko, dejal: 'Dali smo jim priložnost, da bodo pomiloščeni vsi, ki se predajo in nimajo krvavih rok. Berlin je padel, oni pa se še nočejo predati!'« In kot bi šele tedaj opazil Šašića, ki je stal pred njim kot vkopan in z roko v vojaškem pozdravu, ga je pogledal naravnost v oči in »v krču« izjavil: »Pobiti!« Z roko je pokazal proti zahodu in dodal: »Pojdi v Slovenijo in Avstrijo in prenesi ta ukaz komandantom naših armad!« In Šašić se je nemudoma odpravil proti Pliberku. To se je godilo v dneh od 9. do 12. maja 1945, v Belem dvoru na Dedinju, Tito pa se po Simićevih besedah »nikakor ni mogel umiriti«, saj je v sebi tehtal »eno najtežjih odločitev v svojem življenju«. In ta se je, kot rečeno, glasila: »Pobiti!« In se, kot vemo, tudi izvršila. Škoda le, da ni o njej tudi uradnega pisnega dokumenta; dokler ga ne vidimo, je vse skupaj le špekulacija, možno pa je celo, da ga sploh ni bilo, da je v sprejemanju te »najtežje odločitve« vse skupaj potekalo le na prikazani »ustni« način?

Glavna »skrivnost« Simićeve knjige je v razkritju vloge, ki naj bi jo Tito kot tovariš Valter odigral v moskovskih letih – ko naj bi svojo vdanost Stalinu kot svojemu vzorniku in učitelju izkazoval tako, da je ovajal svoje tovariše, jugoslovanske komuniste veterane, ki so nato vsi po vrsti izginili v stalinskih čistkah; to naj bi počel tudi z ambicijo, da se sam povzpne na mesto generalnega sekretarja KPJ, ki jo je Kominterna začasno razpustila. (O tem smo pisali že v članku o Titu, 7. maja 2010, stran 10.) Med najbolj pretresljivimi stranmi v knjigi so po mojem tiste (145-149), na katerih so objavljene fotografije iz moskovskih arhivov NKVD, na njih pa so ravno ti komunisti (vseh naj bi bilo okrog 800), posneti nekaj dni pred smrtno obsodbo in likvidacijo, ki je bila navadno izvršena že istega dne; na njih vidimo njihove izmučene neobrite obraze in velike, prestrašene oči, ki povedo vse. Zdi se, da je Tita v poznih letih kljub vsemu kdaj zapekla vest, saj se je v raznih pripovedovanjih večkrat spomnil tistih, ki jih je »tam zgoraj vzela megla« (»tamo gore uzela ih magla«), seveda pa ni povedal, kakšna je bila njegova vloga v tem zamegljenem dogajanju.

»Ena največjih skrivnosti Titovega življenja« (stran 131) je tudi v tistem, kar so sprejeli na slovitem sestanku »v neki dobro varovani hiši ob Bohinjskem jezeru«, ki se je začel 19. marca 1939 in naj bi trajal tri ali štiri dni. Sestanka so se udeležili »črnogorski pisec Milovan Djilas, zagrebški delavec Josip Kraš, slovenski učitelj Edvard Kardelj, slovenski delavec Franc Leskošek in beograjski intelektualec Ivo Lola Ribar«. Povabljena, a odsotna sta bila tudi Marko in Poldi (Aleksandar Ranković in Miha Marinko). Sprejeli so »Valterjevo poročilo o notranji krizi v partiji« in sklep o »izključitvi vseh nekdanjih voditeljev, frakcijskih in protipartijskih elementov«. Tito je torej izključil tiste, ki so bili že mrtvi in nekaj še živih tekmecev, ki jih roka NKVD (še) ni dosegla, ker niso bili v Moskvi (med njimi zlasti priljubljeni komunist Petko Miletić; ko je januarja 1940 naposled prišel v moskovsko past, je tudi on izginil). »Valter in njegovih pet pomagačev« so iz KPJ izključili skoraj vse njene ustanovitelje in šest od devetih sekretarjev njenega CK. Po vojni so trdili, da so se takrat konstituirali kot novi CK, kar pa ni res; vodstvu Kominterne so imenovani samozvanci s takimi dejanji šele dokazovali, da so tega vredni … Ravnali so po Stalinovem geslu: »Ko se partija čisti, se tudi krepi.« In ne nazadnje: ste vedeli, da je Kardelj sovjetskemu ambasadorju v Beogradu junija 1945 predlagal, da se Jugoslavija vključi v Sovjetsko zvezo kot ena njenih republik? Stalin pa je Tita v njunih najbolj prijateljskih letih (1944-47) že videl kot svojega naslednika na čelu sovjetskega imperija! Potem pa je prišlo leto 1948 …